nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Ko sta bila za par minut z Ano sama, jo je poljubil na ustnice, ali čutil je, da je bil njegov poljub lažniv, hinavski: celo v trenotku, ko so se doteknile njegove ustnice njenih, so bile njegove misli žalostne in hodile so bogve kod. Lagal je tudi z besedami, zakaj vse, kar je govoril sladkega, veselega, samozavestnega, je bilo. zlagano: ni si ji upal pogledati naravnost v oči, ker se je bal, da bi mu hipoma ne prišle na spomin vse tiste prešernih upov in zmagoslavja polne sanje, ki jih je sanjal časih in še pred kratkimi dnevi v tej sobi, ko je bilo okno tesno zagrnjeno in je slonela ona ob njegovi rami, vitka, nežna, vsa otroška, tako da bi jo objel z močnima rokama kot igračico ter jo nesel v svojo imenitno prihodnost ves vesel in prešeren. Zdaj so bile te sanje blatne, pohojene; izgubile so vso lepoto, da mu je bilo komaj žal po njih; grenko in zoprno mu je bilo: sramoval se je svoje lahkovernosti in čutil se je osmešenega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani