nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Tujci, poved v sobesedilu:
Ali v tistem strašnem trenotku se je bila hipoma zdramila, izpregledala je in zazeblo jo je od groze. Ko ga je bila vprašala, če je videl tisto sonce, ki sije na jugu, nad morjem, je vztrepetalo morda poslednjikrat v njenem srcu; samo še rahel spomin na izgubljene otročje sanje, na hrepenenje, ki je bilo tako lepo in tako neumno, a potem se je postarala; drobni obraz je bil šestnajstleten, srce pa je bilo suho in polno gub. Tudi ona je bila že davno na tisti neizmerni ravnini, kjer ni ne gora, ne brezen, ki je sivo sonce nad njo in mir naokoli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani