nova beseda iz Slovenije
ravnokar tako milo presenečen. Vsili se mi v | spomin | Prešernov sonet: »O Vrba, srečna, draga vas | A |
novega Bohinja. Imel je v tej stroki dober | spomin, | ker se je često vežbal, ponavljajoč svoje povesti | A |
Triglava, da ga tam položim na najvišje teme za | spomin; | enega porabim, ko se nam bo zopet vojskovati | A |
sem obhodil sveta, a povsod me je spremljal | spomin | umorjenega berača.Na večer svojega življenja | A |
Homerja in Hezioda do najnovejših Slovencev, a | spomin | mi ni povedal, da bi bile pevske modrice kateremu | A |
Ta poljub je huje pekel mojo vest nego ves | spomin | na umorjenega Cvajarčka ...« | A |
šole in napredka, kamor je mene samega zapeljal | spomin | na starokopitnega učitelja in novodobnega profesorja | A |
Ta večer jo je pa še prav posebno zabolel | spomin | na detinska leta, ko jo je hribovska otročad | A |
morali, v srcu bodo nosili žalosten in grenak | spomin | na očeta, na dom in mogoče tudi na mater. Zazeblo | A |
jasnem, ali je bilo vse tako, kot mu je narekoval | spomin. | »Previden bom le moral biti; doma in drugod | A |
namigovati, naj grunt prepišem nanjo. Da me ni zbodel | spomin | na Jero in na otroke, ki bi po moji smrti najbrž | A |
»Zaigrajmo! Navijmo gramofon, naj poje v | spomin | njemu.On mi ga je kupil. | A |
Kaj še! Bajželj, | spomin | te je zapustil. Če prideš k meni na dom, ti | A |
vseh grenkih spominov iz življenja mu je bil | spomin | nanjo najgrenkejši. »Vraga, nič ne rečem, da | A |
Hvaležno je pogledala Agato in moža. »Zakopljimo | spomin | na tiste nesrečne smreke, Bog je poskrbel, da | A |
čeprav ga na kraj ni vezala morda ljubezen ali | spomin | na starše, ne, v tem kraju bi se vsaj še nekaj | A |
da bi mu ne razgrela možganov in priklicala v | spomin | namigavanj, ki mu jih je natvezel Kozomolec | A |
o grajskem zidovju ne duha ne sluha več. Le | spomin | na njegov obstanek še živi v slovenskem narodu | A |
Miklova Zala, in to je bilo največje priznanje. | Spomin | na njeno lepoto živi še dandanes v Rožni dolini | A |
briše solze iz oči. Globoko v srce mu je segal | spomin | na nekdanjega prijatelja.Po kratkem molku pa | A |
pozneje so Turki zapuščali Gradišče in Podgrad. V | spomin | so uničili, kar so našli, pa niso mogli odvesti | A |
čemur se ni čuditi, nesrečni mladenič izgubil | spomin. | Le nekako temno se je še pozneje spominjal | A |
njemu Mirko ni veroval, meneč, da je njegov | spomin | vedno še temen in meglen.Toda Davorinova pamet | A |
Matere božje, katero ji je bil dal oče Serajnik v | spomin | njene zaroke. Prišlo je bilo že sedmo | A |
prišla v sužnost. S seboj je imela en sam viden | spomin | na svojo zakonsko zvezo, namreč sliko Matere | A |
* To je povest o Miklovi Zali. | Spomin | na njo živi še dandanes v Rožni dolini na Koroškem | A |
ime in te prosil, da ji ohraniš tudi ti blag | spomin. | ZGODOVINSKI DODATEK | A |
hrabro in znamenito junakinjo in da se otme njen | spomin | pozabi. Velike nezgode in nesreče, ki | A |
turškega nenasitnega žrela. Slava vam in večen | spomin! | A | |
bogove in greli premražene rokice s cigareto! | Spomin | mi prižiga Zlatkota s ketno, Nado iz Senja, | A |
pustila mu je draga družica dve cvetoči hčerki v | spomin | in tolažbo.Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo | A |
moj, ne čudi se, da me je za trenutje premagal | spomin; | ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor | A |
videti mu je bilo, da so mu obudile neprijeten | spomin; | potem govori dalje z navadnim glasom: »Take | A |
Pripovedke, na pol pozabljene, mi prihajajo v | spomin. | Nekoč je bil oče, ta je imel tri sine ‒ ne, | A |
bel je bil in svetal in zlatom obrobljen. | Spomin | na drago družico, ki ga je tako zgodaj zapustila | A |
svetu! Zbujal se mu je preteklega življenja | spomin; | podoba se mu je vrstila za podobo pred očmi | A |
pozabi ves svet, nekoliko časa bo živel moj | spomin | v hvaležnih srcih mojih otrok. Toda kaj mi; | A |
vendar ne popolnem izgubil; v srcu bi hranil njen | spomin | čist in svetal, v srcu bi mu živela jasna njena | A |
Dasi le predobro vem, da bodete moje ime, moj | spomin | preklinjali do konca dni, ne morem vendar iti | A |
sedel; v duši se mu je pač zbujal nekdanjih dni | spomin. | Čez nekaj časa Zora zopet začne: »In vendar si | A |
kako je očetu; dobro poglejte njegov obraz: v | spomin | si vtisnite njegovo podobo, da mi bodete vedeli | A |
zaboli, daleč od sebe zažene izprijeni sad! Kak | spomin | je pač zbudil ta pogled nesrečnemu očetu? »Žalostna | A |
več toliko moči; meni bo krvavo zbadal njen | spomin | srce do groba!« In solzé, blagodejne, dolgo | A |
pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov | spomin; | zdi se mu, da mu zopet doné, kakor so mu nekdaj | A |
njima ‒ zbudil . / . / stran 232 . / se mu je | spomin, | kako je praznoval prejšnja leta ta večer, lansko | A |
je slišal enkrat, ne pozabi ga več! O sladki | spomin, | o bridki spomin! Glej jo, vsa taka je | A |
ne pozabi ga več! O sladki spomin, o bridki | spomin! | Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža | A |
trenutju ga obide, kakor je bilo videti, neprijeten | spomin; | jezen zažene jabolko v stran.Kdo ve, kak pomen | A |
že zahaja, na zemljo pada rosni hlad, sladák | spomin | mi v prsih vstaja, ljubó me hodi pozdravljat | A |
celó bistro oko, ter nazadnje mu ostane komaj | spomin | tega, kar je izgubil.Tako prebije ločitev tudi | A |
vodnjakov, ki mečeta vodo visoko proti nebu; noben | spomin | mi ne kali lepega pogleda!Pa naj pravi še kdo | A |
kraj, kjer mi vsaka najnedolžnejša stvar budi | spomin, | ki ga zdaj že ne morem prenašati. V teh besedah | A |
Pozabite me vsi, vsi! Sreče vam naj ne kali moj | spomin, | spomin tujca brez imena, brez domovine, moža | A |
vsi, vsi! Sreče vam naj ne kali moj spomin, | spomin | tujca brez imena, brez domovine, moža, ki je | A |
ki je pomladil grajsko gospo, pa se imenuje v | spomin | te prigodbe še dandanašnji Gospodična. | A |
neznanim, domačim in tujim gostom in popotnikom. V | spomin | svetih romarjev, prišedših iz Jutrove dežele | A |
vaših gnad’ nam je zapisala in ohranila natanko | spomin | tistih jedil, ki so najbolj dišala slavnemu | A |
»Da, ti govoriš resnico. | Spomin | se mi je oživil.Zdaj ti razložim lahko vse po | A |
sovražna roka. Pred odhodom pa moram pokončati | spomin | naše dolge dolge sužnosti in sramote, ta visoki | A |
še njihovi vnuki so častili in blagoslavljali | spomin | njegov. Nikjer se ne bere, kaj je grof | A |
brežuljek je dobil ime »Bratovska gomila« v večen | spomin, | da leže pod njim trije plemeniti bratje, ki | A |
mesta o božiču leta 1848. Dobil je službo, če me | spomin | ne vara, v Ribnici.Ubogi Sloveniji pa so dali | A |
zamišljena. Trdili so, da se ji sili še vedno v | spomin | zapuščeni ljubček.Za hišno si je vzela neko | A |
imela prav dobro, sosebno živ in trden ji je bil | spomin. | Vzgajala se je tako kakor vse deklice iz bogatih | A |
sestrični Marički sam ruski car Aleksander za | spomin, | ko je odhajal iz Ljubljane nazaj na Rusko. Marička | A |
se mi je začrtala podoba njena tako globoko v | spomin, | da bi mi je ne mogla izbrisati iz spomina niti | A |
kmalu kupček blata, s katerim se onesnaži njegov | spomin, | obenem pa tudi spoštovanje in ljubezen do njega | A |
ugibali, kaj to pomeni. Eni so rekli: »To je | spomin! | « drugi: »V soseski bo smrt!«Nekateri so tolmačili | A |
da primete kupice in trknete z mano na njegov | spomin. | « KUKAVICA Blaž Krenec je bil človek pokvečenega | A |
vzela od mene tudi molitvene bukve ali kak drug | spomin, | ponos pa ji ni dopuščal, da bi sprejela kak | A |
deset molitev. Enkrat, vidite, pa me je vendar | spomin | premagal.Bila sem že v devetintridesetem letu | A |
Sčasoma je imela vsaka rodovina od njega kak | spomin | ter ga je kazala s ponosom vsakemu, ki je stopil | A |
blagovoli vzeti ta mali podar v znamenje in | spomin | njegove neskončne hvaležnosti za prejete dobrote | A |
omarici. Ohranil si jo bom do smrti za najljubši | spomin, | za najdragocenejši lišp svoje hiše, da vidi | A |
Hiša je dobila ime: »Pri ptičjem svatu«, v | spomin, | da mu je prinesla imetek ptičja svatba, z imetkom | A |
Večkrat mu je poslal sin tudi kak dar ali | spomin | s Hrvaškega, posebno je razveselila starca gorka | A |
tudi moj Grega tako veselo, kakor sem jaz! Ta | spomin | me ogreje še zdaj, kadar pomislim, kako bahavo | A |
pridno učil. Priroda mi je podarila odličen | spomin. | V treh mesecih sem znal ročno čitati in si zapomnil | A |
odgovarjati po slovensko. Ker sem imel jako dober | spomin, | mi nemščina ni delala dosti preglavice.Učno | A |
Bleiweis. Jaz imam hvala Bogu še zdaj prav dober | spomin | in pomnim bistro, da so postavljali nekaj časa | A |
v glavo. Sčasoma si je s stanovitnim trudom | spomin | izboljšal.V peti in šesti šoli je že odgovarjal | A |
dogovorov niso znali na pamet, tako slab jim je bil | spomin. | Čižman niti v sanjah ne bi bil pričakoval, da | A |
ozre nanjo in veli: ‚Te oči naj ti ostanejo v | spomin | tvoje zlobe, in tvoj pogled naj sprejme in nosi | A |
darila, ki jih je skrbno spravljal v dragocen | spomin | njene prijaznosti in zvestobe.Kako neizrečeno | A |
niti misliti, nikar z besedo dopovedati. V nje | spomin | govorimo še dandanašnji, kadar hočemo kako vino | A |
Vedno usmiljeni nebeški oče jima je vzel torej | spomin, | da nista nič vedela, kako dobro se jima je godilo | A |
rodila svoj žlahtni sad tudi na onem svetu v | spomin | in nagrado, da je otela božjega sina iz smrtnih | A |
tako, kakor je ukazal razkačeni narod. V nje | spomin | še dandanes Kurenta pustni večer v nekaterih | A |
sezidal Pongre v goščavi vas, ki se imenuje v | spomin | njegov še dandanes Pangrč grm.Njegovi nasledniki | A |
pa malo da. ◆ Vino ima strašno široka usta, | spomin | pa prav majhen. ◆ Tolažba, ki jo da vino, je | A |
glejte! Pa še lepa peresa mi je pustil tu za | spomin. | Kar najlepše pero poberem in si ga zataknem za | A |
oči obrnil, pa je zbežal in mi je pustil za | spomin | najlepše pero.Tu za klobukom imam pripeto pero | A |
Le poglejte ga, mati! Orel mi ga je dal za | spomin, | sam orel tam v Mali Pišenci ...Pa veste, mati | A |
pomislil. »Pa sem ga prasnil, da mi je dal za | spomin | pero, ki ga nosim za klobukom ...A Kosobrin se | A |
Pa bi mi nemara pustil še nekaj peres za | spomin, | oj, še nekaj lepih peres!In orel bi vedel, da | A |
večerjo. Zaradi tega mi je pa tudi dal orel za | spomin | svoje najlepše pero, ki ga nosim zdaj za klobukom | A |
zadosti zadnjič, ko si mi pustil lepo pero za | spomin | in sem te dvakrat prav pošteno dregnil?Glejte | A |
seveda se ni motil, zakaj imel je čudovito dober | spomin: | med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali | A |
stran 102 . \/ plavce mi ostaja vedno lepši | spomin, | vsak dan se zmislim nanje.Kar smejte se, ali | A |
mislil na preteklost. Najbolj si je klical v | spomin | tiste dni, ko so ga imeli za najlepšega fanta | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |