nova beseda iz Slovenije

spomin (1.101-1.200)


ravnokar tako milo presenečen. Vsili se mi v      spomin      Prešernov sonet: »O Vrba, srečna, draga vas  A
novega Bohinja. Imel je v tej stroki dober      spomin,      ker se je često vežbal, ponavljajoč svoje povesti  A
Triglava, da ga tam položim na najvišje teme za      spomin;      enega porabim, ko se nam bo zopet vojskovati  A
sem obhodil sveta, a povsod me je spremljal      spomin      umorjenega berača.Na večer svojega življenja  A
Homerja in Hezioda do najnovejših Slovencev, a      spomin      mi ni povedal, da bi bile pevske modrice kateremu  A
Ta poljub je huje pekel mojo vest nego ves      spomin      na umorjenega Cvajarčka ...«   A
šole in napredka, kamor je mene samega zapeljal      spomin      na starokopitnega učitelja in novodobnega profesorja  A
Ta večer jo je pa še prav posebno zabolel      spomin      na detinska leta, ko jo je hribovska otročad  A
morali, v srcu bodo nosili žalosten in grenak      spomin      na očeta, na dom in mogoče tudi na mater. Zazeblo  A
jasnem, ali je bilo vse tako, kot mu je narekoval      spomin.      »Previden bom le moral biti; doma in drugod  A
namigovati, naj grunt prepišem nanjo. Da me ni zbodel      spomin      na Jero in na otroke, ki bi po moji smrti najbrž  A
»Zaigrajmo! Navijmo gramofon, naj poje v      spomin      njemu.On mi ga je kupil.  A
Kaj še! Bajželj,      spomin      te je zapustil. Če prideš k meni na dom, ti  A
vseh grenkih spominov iz življenja mu je bil      spomin      nanjo najgrenkejši. »Vraga, nič ne rečem, da  A
Hvaležno je pogledala Agato in moža. »Zakopljimo      spomin      na tiste nesrečne smreke, Bog je poskrbel, da  A
čeprav ga na kraj ni vezala morda ljubezen ali      spomin      na starše, ne, v tem kraju bi se vsaj še nekaj  A
da bi mu ne razgrela možganov in priklicala v      spomin      namigavanj, ki mu jih je natvezel Kozomolec  A
o grajskem zidovju ne duha ne sluha več. Le      spomin      na njegov obstanek še živi v slovenskem narodu  A
Miklova Zala, in to je bilo največje priznanje.      Spomin      na njeno lepoto živi še dandanes v Rožni dolini  A
briše solze iz oči. Globoko v srce mu je segal      spomin      na nekdanjega prijatelja.Po kratkem molku pa  A
pozneje so Turki zapuščali Gradišče in Podgrad. V      spomin      so uničili, kar so našli, pa niso mogli odvesti  A
čemur se ni čuditi, nesrečni mladenič izgubil      spomin.      Le nekako temno se je še pozneje spominjal  A
njemu Mirko ni veroval, meneč, da je njegov      spomin      vedno še temen in meglen.Toda Davorinova pamet  A
Matere božje, katero ji je bil dal oče Serajnik v      spomin      njene zaroke. Prišlo je bilo že sedmo  A
prišla v sužnost. S seboj je imela en sam viden      spomin      na svojo zakonsko zvezo, namreč sliko Matere  A
* To je povest o Miklovi Zali.      Spomin      na njo živi še dandanes v Rožni dolini na Koroškem  A
ime in te prosil, da ji ohraniš tudi ti blag      spomin.      ZGODOVINSKI DODATEK   A
hrabro in znamenito junakinjo in da se otme njen      spomin      pozabi. Velike nezgode in nesreče, ki  A
turškega nenasitnega žrela. Slava vam in večen      spomin!        A
bogove in greli premražene rokice s cigareto!      Spomin      mi prižiga Zlatkota s ketno, Nado iz Senja,  A
pustila mu je draga družica dve cvetoči hčerki v      spomin      in tolažbo.Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo  A
moj, ne čudi se, da me je za trenutje premagal      spomin;      ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor  A
videti mu je bilo, da so mu obudile neprijeten      spomin;      potem govori dalje z navadnim glasom: »Take  A
Pripovedke, na pol pozabljene, mi prihajajo v      spomin.      Nekoč je bil oče, ta je imel tri sine ‒ ne,  A
bel je bil in svetal in zlatom obrobljen.      Spomin      na drago družico, ki ga je tako zgodaj zapustila  A
svetu! Zbujal se mu je preteklega življenja      spomin;      podoba se mu je vrstila za podobo pred očmi  A
pozabi ves svet, nekoliko časa bo živel moj      spomin      v hvaležnih srcih mojih otrok. Toda kaj mi;  A
vendar ne popolnem izgubil; v srcu bi hranil njen      spomin      čist in svetal, v srcu bi mu živela jasna njena  A
Dasi le predobro vem, da bodete moje ime, moj      spomin      preklinjali do konca dni, ne morem vendar iti  A
sedel; v duši se mu je pač zbujal nekdanjih dni      spomin.     Čez nekaj časa Zora zopet začne: »In vendar si  A
kako je očetu; dobro poglejte njegov obraz: v      spomin      si vtisnite njegovo podobo, da mi bodete vedeli  A
zaboli, daleč od sebe zažene izprijeni sad! Kak      spomin      je pač zbudil ta pogled nesrečnemu očetu? »Žalostna  A
več toliko moči; meni bo krvavo zbadal njen      spomin      srce do groba!« In solzé, blagodejne, dolgo  A
pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov      spomin;      zdi se mu, da mu zopet doné, kakor so mu nekdaj  A
njima ‒ zbudil . / . / stran 232 . / se mu je      spomin,      kako je praznoval prejšnja leta ta večer, lansko  A
je slišal enkrat, ne pozabi ga več! O sladki      spomin,      o bridki spomin! Glej jo, vsa taka je  A
ne pozabi ga več! O sladki spomin, o bridki      spomin!      Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža  A
trenutju ga obide, kakor je bilo videti, neprijeten      spomin;      jezen zažene jabolko v stran.Kdo ve, kak pomen  A
že zahaja, na zemljo pada rosni hlad, sladák      spomin      mi v prsih vstaja, ljubó me hodi pozdravljat  A
celó bistro oko, ter nazadnje mu ostane komaj      spomin      tega, kar je izgubil.Tako prebije ločitev tudi  A
vodnjakov, ki mečeta vodo visoko proti nebu; noben      spomin      mi ne kali lepega pogleda!Pa naj pravi še kdo  A
kraj, kjer mi vsaka najnedolžnejša stvar budi      spomin,      ki ga zdaj že ne morem prenašati. V teh besedah  A
Pozabite me vsi, vsi! Sreče vam naj ne kali moj      spomin,      spomin tujca brez imena, brez domovine, moža  A
vsi, vsi! Sreče vam naj ne kali moj spomin,      spomin      tujca brez imena, brez domovine, moža, ki je  A
ki je pomladil grajsko gospo, pa se imenuje v      spomin      te prigodbe še dandanašnji Gospodična.   A
neznanim, domačim in tujim gostom in popotnikom. V      spomin      svetih romarjev, prišedših iz Jutrove dežele  A
vaših gnad’ nam je zapisala in ohranila natanko      spomin      tistih jedil, ki so najbolj dišala slavnemu  A
»Da, ti govoriš resnico.      Spomin      se mi je oživil.Zdaj ti razložim lahko vse po  A
sovražna roka. Pred odhodom pa moram pokončati      spomin      naše dolge dolge sužnosti in sramote, ta visoki  A
še njihovi vnuki so častili in blagoslavljali      spomin      njegov. Nikjer se ne bere, kaj je grof  A
brežuljek je dobil ime »Bratovska gomila« v večen      spomin,      da leže pod njim trije plemeniti bratje, ki  A
mesta o božiču leta 1848. Dobil je službo, če me      spomin      ne vara, v Ribnici.Ubogi Sloveniji pa so dali  A
zamišljena. Trdili so, da se ji sili še vedno v      spomin      zapuščeni ljubček.Za hišno si je vzela neko  A
imela prav dobro, sosebno živ in trden ji je bil      spomin.      Vzgajala se je tako kakor vse deklice iz bogatih  A
sestrični Marički sam ruski car Aleksander za      spomin,      ko je odhajal iz Ljubljane nazaj na Rusko. Marička  A
se mi je začrtala podoba njena tako globoko v      spomin,      da bi mi je ne mogla izbrisati iz spomina niti  A
kmalu kupček blata, s katerim se onesnaži njegov      spomin,      obenem pa tudi spoštovanje in ljubezen do njega  A
ugibali, kaj to pomeni. Eni so rekli: »To je      spomin!     « drugi: »V soseski bo smrt!«Nekateri so tolmačili  A
da primete kupice in trknete z mano na njegov      spomin.     « KUKAVICA Blaž Krenec je bil človek pokvečenega  A
vzela od mene tudi molitvene bukve ali kak drug      spomin,      ponos pa ji ni dopuščal, da bi sprejela kak  A
deset molitev. Enkrat, vidite, pa me je vendar      spomin      premagal.Bila sem že v devetintridesetem letu  A
Sčasoma je imela vsaka rodovina od njega kak      spomin      ter ga je kazala s ponosom vsakemu, ki je stopil  A
blagovoli vzeti ta mali podar v znamenje in      spomin      njegove neskončne hvaležnosti za prejete dobrote  A
omarici. Ohranil si jo bom do smrti za najljubši      spomin,      za najdragocenejši lišp svoje hiše, da vidi  A
Hiša je dobila ime: »Pri ptičjem svatu«, v      spomin,      da mu je prinesla imetek ptičja svatba, z imetkom  A
Večkrat mu je poslal sin tudi kak dar ali      spomin      s Hrvaškega, posebno je razveselila starca gorka  A
tudi moj Grega tako veselo, kakor sem jaz! Ta      spomin      me ogreje še zdaj, kadar pomislim, kako bahavo  A
pridno učil. Priroda mi je podarila odličen      spomin.     V treh mesecih sem znal ročno čitati in si zapomnil  A
odgovarjati po slovensko. Ker sem imel jako dober      spomin,      mi nemščina ni delala dosti preglavice.Učno  A
Bleiweis. Jaz imam hvala Bogu še zdaj prav dober      spomin      in pomnim bistro, da so postavljali nekaj časa  A
v glavo. Sčasoma si je s stanovitnim trudom      spomin      izboljšal.V peti in šesti šoli je že odgovarjal  A
dogovorov niso znali na pamet, tako slab jim je bil      spomin.     Čižman niti v sanjah ne bi bil pričakoval, da  A
ozre nanjo in veli: ‚Te oči naj ti ostanejo v      spomin      tvoje zlobe, in tvoj pogled naj sprejme in nosi  A
darila, ki jih je skrbno spravljal v dragocen      spomin      njene prijaznosti in zvestobe.Kako neizrečeno  A
niti misliti, nikar z besedo dopovedati. V nje      spomin      govorimo še dandanašnji, kadar hočemo kako vino  A
Vedno usmiljeni nebeški oče jima je vzel torej      spomin,      da nista nič vedela, kako dobro se jima je godilo  A
rodila svoj žlahtni sad tudi na onem svetu v      spomin      in nagrado, da je otela božjega sina iz smrtnih  A
tako, kakor je ukazal razkačeni narod. V nje      spomin      še dandanes Kurenta pustni večer v nekaterih  A
sezidal Pongre v goščavi vas, ki se imenuje v      spomin      njegov še dandanes Pangrč grm.Njegovi nasledniki  A
pa malo da. ◆ Vino ima strašno široka usta,      spomin      pa prav majhen. ◆ Tolažba, ki jo da vino, je  A
glejte! Pa še lepa peresa mi je pustil tu za      spomin.     Kar najlepše pero poberem in si ga zataknem za  A
oči obrnil, pa je zbežal in mi je pustil za      spomin      najlepše pero.Tu za klobukom imam pripeto pero  A
Le poglejte ga, mati! Orel mi ga je dal za      spomin,      sam orel tam v Mali Pišenci ...Pa veste, mati  A
pomislil. »Pa sem ga prasnil, da mi je dal za      spomin      pero, ki ga nosim za klobukom ...A Kosobrin se  A
Pa bi mi nemara pustil še nekaj peres za      spomin,      oj, še nekaj lepih peres!In orel bi vedel, da  A
večerjo. Zaradi tega mi je pa tudi dal orel za      spomin      svoje najlepše pero, ki ga nosim zdaj za klobukom  A
zadosti zadnjič, ko si mi pustil lepo pero za      spomin      in sem te dvakrat prav pošteno dregnil?Glejte  A
seveda se ni motil, zakaj imel je čudovito dober      spomin:      med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali  A
stran 102 . \/ plavce mi ostaja vedno lepši      spomin,      vsak dan se zmislim nanje.Kar smejte se, ali  A
mislil na preteklost. Najbolj si je klical v      spomin      tiste dni, ko so ga imeli za najlepšega fanta  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA