Starček se zdrami kakor iz sanje in odgovori: »Vrnil se je po tisočletjih dan nekdanjega sijaja in slavja. Iz grobov, čez katere brije tisoč in tisoč let trohnoba in pozaba, vstali so nekdanji dvorjani te palače, da si zopet obude spomin ‒ oh, tožni spomin! kako so živeli nekdaj, ko jim je sijala živa mladost z lic in vrela gorka kri po žilah, tedaj, ko je bilo to grobišče ob kalnem Evfratu sredica slavnih, davno pozabljenih narodov. Tu, sedaj nad sto metrov pod razvalinami, tu je dvorana nekdanjih babilonskih kraljev.