A hotel je čakati do zadnje ure; zato tudi ni ustavil drugega oklica, nego pustil, da je šlo vse redno pot. Enkrat mu je bilo že na jeziku vprašanje do Tomaža ‒ hotel ga je staviti odkrito, prijateljsko, proseče, češ dam mu, kolikor hoče, ako ima on to pismo in mi ga vrne ‒ a premislil se je; spomin na minule dni mu je zavezal jezik. Tega moža si ni upal kaj prositi, on je moral biti, moral ostati njegov ‒ hlapec.