»Pa mšemal mi je rekel!« In pri tej misli ga popade za trenutek zopet prvotna jeza, a za njo silijo mu v spomin vsi dogodljaji, katere je bil gledal v sanjah, ko je prespaval svojo pijanost gori pod gabrovim drevesom; pa ko se spomni zadnjega prizora ‒ prošnje svoje pri krčmarju, njegovih zbadljivih besed in potem, kako je švignil v zraku raz stopnice v sneg ‒ potem pa kar hiti skoro na glas: »Bog ne daj, Bog ne daj!« Njegova pot vodi mimo Šimonove hiše.