Potlej se obrne na vse štiri vetrove in govori počasi s slovesnim glasom: »Samo meni se spodobi ta kupica, meni, poslednjemu Slovencu, morda poslednja. Teci mi ta požir v spomin na vse rojake, ki so daleč tu okoli domovali dva tisoč let in se v trpljenju in neizpolnjenih nadah ozirali na čelo očaka Triglava! Kamor se ozrem, povsod vidim grobove svojega naroda ‒ zapuščene grobove!