Izražala je svoje misli in svoja čustva tako odkritosrčno in s tako izbrano dostojno besedo, da je bil Samorad uverjen, kako nje duh visoko nadkriljuje njegovega duha. Temne oči so ji sijale tako mirno, da se mu je zdelo, kakor bi gledal skozi nje v globočino nje preblagega srca in kakor bi v tem srcu iz nočne žalosti odseval nekov zor, ki obeta, da Samoradova podoba počasi zakrije spomin na bledega moža. Prav veselo so dovolili Samoradu, da sme skoro posetiti Ljudmilino obitelj.