Utihnili so možnarji, obmolknili zvonovi. Otroci so že davno pojedli strdenje, ki so jim ga prinesli z Rodin, dekleta in žene so se že nagledale židanih rut, ki so jim jih za semenj kupili fantje in možje, in Podlipnikova Ančka je tudi že spravila v skrinjo prečudno lepo veliko srce iz malega kruhka, katerega ji je dal Marko za spomin. Pa semnja še ni bilo konec.