potem (1.401-1.500)

mehko vrnila poljub. . /\ .. stran 125 . \/	Potem	sta šla. »Zakaj?« je vprašala.	A
približal. »Zdaj ne bo nikamor zlezla,« je	potem	rekel o kapuci. In prijela sta se za roke in	A
»Da,« je rekla.	Potem	ga je še resnobno pogledala, a vendar tudi malce	A
očeh, ki so bile zdaj polne ognja in nežne,	potem	zaskrbljeno poredne in v igri resnobne, kot	A
nasmešek zadržan in skoraj prikrito zgoščen.	Potem	se je vzpela na prste, kakor vsakikrat, ko se	A
zašumela kapuca, ki je glasno zdrknila na ramena.	Potem	se je spet spustila na pete in zataknila nagelj	A
»Prav?«	Potem	je hitro rekla: »Zdaj moram zares iti.« Potem	A
Potem je hitro rekla: »Zdaj moram zares iti.«	Potem	se je hitro vzpela na prste. »Na, še tega.«	A
Na, še tega.« In vrgla je lase s sunkom vnic,	potem	pa stekla po gladkem asfaltu, ki se je že sušil	A
njen nagajivi nasmešek za trenutek pozdravil,	potem	pa se skril za ovinkom. Naj kraljujejo Neroni	A
nabirale in dozorevale; oddaljeno ozračje pa jih je	potem	na čudežen način priklicalo v življenje in združevalo	A
knjižica na poseben način dragocena. In ko	potem	s kupljeno knjigo pod pazduho hodi po ozkih	A
imenitnik predvsem takrat, ko govori o politiki. In	potem	je vedel, da se ni zmotil, ker je spodobni gospod	A
Dober si,« je šepnil in se sam sebi nasmehnil.	Potem	je gospod s svojima dvema občudovalkama odšel	A
roke v bel predpasnik; pogledoval je na jezero,	potem	pa nanj.Mož bi se rad pogovarjal, je nevoljen	A
No, recept pa je moja skrivnost.«	Potem	se je obrnil proti kuhinji in stopničkam; potem	A
Potem se je obrnil proti kuhinji in stopničkam;	potem	je pazljivo sédel na rob stolice. »Žlica omake	A
bližine med ljudmi, ki se niso še nikoli videli.	Potem	je vstal in odšel skozi luč, ki je sijala od	A
latnik vonj po močnem pudru in po lekarni.	Potem	je srečal še dva mlada Švicarja.Tudi onadva	A
pot in ga prestregli, so švignili v predor...	Potem	je bila spet tišina, samo na dveh obcestnih	A
Zvezdnato so se lesketali.	Potem	je bilo spet mrakotno in velike odprtine v steni	A
bile kakor okna v kamniti podzemeljski ječi.	Potem	je odhitela mimo skupina koles in veselih klicev	A
klicev, ki so odmevali zdolž kačastih obokov.	Potem	je bila spet tema, in da ne bi mislil nanjo	A
plavolasko sredi ceste in odšel po svoji poti.	Potem	je pomislil na Luciano in nehoté pospešil korak	A
živahnosti kakor oblegajo mehki valovi kopalca	potem,	ko čez pristan zaplove trup obrežnega parnika	A
se nasmehnil. Mali ga je pazljivo pogledal,	potem	pa molče spravljal naprej. »Listi so z gardskih	A
obenem odgovoril mali in si zadel vrečo na rame.	Potem	je odkorakal v predor in zažvižgal; morebiti	A
veselo mater, ker tako srčno hodi sam skozi noč.	Potem	pa se zavedel, da ne sme soditi na podlagi svojih	A
da je Luciana. . /\ .. stran 160 . \/ A	potem	je vozač prisopihal mimo njega in se pognal	A
Snel je počasi njeno roko s svojih ramen in jo	potem	objel okoli vratu. »Tako je bolje,« je rekel	A
za nekoga skrbela, ki bi bil moj, - a vse to	potem,	potem.Da, dolgo dolgo potem.	A
nekoga skrbela, ki bi bil moj, - a vse to potem,	potem.	Da, dolgo dolgo potem.	A
moj, - a vse to potem, potem. Da, dolgo dolgo	potem.	Prej bi mórala imeti rada, ne da bi se sploh	A
sploh spomnila na kakšno poroko.« Pomolčala je,	potem	je sama pri sebi tiho rekla: »Nekoga kar tako	A
ji je rajši ugovarjal. »Tako bi se poročila	potem,	ko bi že nabrala vso lepoto mladosti,« je rekel	A
Doživeti vse. In če bi se	potem	poročila, bi tudi otrokom lahko dala iz sebe	A
omehčajo in razpredejo v čipkastem valu mesečine,	potem	pa se spet sprožijo v vzgibu po nedosegljivi	A
sprožijo v vzgibu po nedosegljivi posesti. In	potem	so njegove dlani božale, a njihovo božanje je	A
da ta ves završi v slasti omamne spojitve; a	potem	se spet odsrka, da med njo in njim je nova ločitev	A
da je bil samomor,« je preudarno ugotovila.	Potem	je vzdignila noge s ceste in jih stegnila po	A
vzdignila noge s ceste in jih stegnila po zidku;	potem	se je zleknila vznak in položila dlani pod teme	A
posušijo, so rumene in svilene kakor lasje.« »In	potem?	« »Potem?	A
»In potem?« »	Potem?	Veš za planinsko kočico nad vašo vasjo?	A
svetlikata v soncu, sta dvoje srebrnih očk!« »In	potem?	« je še nagajivo vprašala. »Potem nič več o dekletih	A
»In potem?« je še nagajivo vprašala. »	Potem	nič več o dekletih.Pozimi - pozimi odmevajo	A
rekla. Njena dlan je pogladila njegovo roko,	potem	kakor da je hotela zdolž njegovega komolca navzgor	A
vtaknila prste svoje roke med njegove prste,	potem	je zaprosila: »Povej čisto na kratko; na kratko	A
srdom rekel, »prijel jo bom in vrgel v jezero!«	Potem	je nenadoma vzdignil glas. »Razumeš, da nima	A
otepava sile, ki naju ločuje, si je rekel.	Potem	se je obrnil stran; jezilo ga je, da ona tako	A
odbijali sinjo luč. »Naslov ni pomemben,« je	potem	mirno, skoraj vdano rekel.Težko mora biti, pisati	A
ploskalo je in zrlo, kdaj se prikaže hipnotizer,	potem	spet ploskalo.A on je nalašč odlašal, da bi	A
nekega fanta, da je pokazal jezik kakor otrok,	potem	pa, da se je zvijal v krčih zavoljo bolečin	A
vase kozarček za kozarčkom konjaka in kadil,	potem	znova gospodovalno pokal z bičem in se zasmehljivo	A
biti nepremagljiva trdnjava človeške svobode...	Potem	je bil na vrsti Mario. Da, potem je prišla vrsta	A
Potem je bil na vrsti Mario. Da,	potem	je prišla vrsta na Maria. Mario je bil dvajsetleten	A
pred skupino, ker je njihov ples ponehaval,	potem	pa ujel za roko Maria, ki se je bil obrnil in	A
Kaj me poslušaš? Glej, naj mar	potem	obsojamo tudi tiste, ki so se prebudili iz hipnoze	A
zmagoslavna spaka najprej sesedla na stolico,	potem	pa čofnila na leseni p�d kakor kepa kosti in	A
Lucianina roka je za spoznanje popustila,	potem	pa se še krepkeje oklenila njegovega vratu;	A
vzdignil ter v naročju odnesel na kraj sveta.	Potem	ga je Luciana gledala in se smehljala. »Kaj	A
otroškem vznemirjenju, a pogledal je na uro.	Potem	se je odhrknil. »Ne, ne, povej!« je živo rekla	A
bom tam,« je rekla in se vzdignila na sedlo.	Potem	se je sklonila k njegovemu obrazu, a se je takoj	A
ko draga oseba ni bila ob njem, a vendar je	potem	čutil potrebo, da je od nje ločen. Taka vez	A
onadva zmogla uresničiti odrešilno ljubezen. A	potem	se je počasi prepričal, da bi v nekdanji deportiranki	A
uplahnil, da je v ozračju zaplavala napeta zadrega.	Potem	je dekle, ki je imela sklonjeno glavo, rekla	A
je njen laket sunkovito pokril njene ustnice.	Potem	je dolgo molčala, kakor da so se začeli pretakati	A
med gorami in jezerom nemo zbrano okoli nje.	Potem	je spregovorila o daritvi same sebe.Njemu, neustalje	A
neodvisnosti. Saj, morebiti mu bo nekajkrat pisala,	potem	bo vzela gardskega fanta, ki dela v predilnici	A
pomaranč navzgor po stopničkah v svojo sobo in	potem	odpahnil na stežaj oknice, da je videl svetlo	A
Naslednje jutro je rano zajtrkoval pod latnikom,	potem	pa takoj sédel k svojim načrtom.Zmeraj, ko ga	A
se je ozrl. »Za uslugo bi vas prosil,« je	potem	zaupljivo rekel. »Če morem, zelo rad.«	A
je napisal moj prejšnji gospodar,« je rekel.	Potem	v zadregi pomolčal. »Vi imate pisavo učenega	A
Vidite, pismo bom poslal ženi, žena pa ga bo	potem	dala na pošto v Milanu.Razumete?	A
trenutek izginile vse temne pege človeštva.	Potem	je sédel k mizi in napisal pismo rdečeličnemu	A
se je bil parnik ta čas približal pomolu.	Potem	sta kolesi štropotali in parnik je prijetno	A
mešali, ker je parnik primerjal s tržaškimi,	potem	ga je prevzel glas stroja, ki je enakomerno	A
cesto okoli polovice jezera. Njihovi glasovi so	potem	preglašali tudi suvanje stroja in klokotanje	A
ograje in zalučal vrč v jezero ter zajel vode;	potem	je potegnil vrv in pljusknil vodo na razlito	A
spet zajel vode in je spet zlil iz vrča na tla.	Potem	je spet spiral z metlo, a beljak se je čudovito	A
v dve penasti progi, ki sta iskro migotali.	Potem	je parnik zavil okoli rtiča, in on je pomislil	A
plivkanju jezerske vode ob zidkih senčnatih vrtov.	Potem	je videl družinico na šilastem koncu premca	A
in so številni kakor zrnca peska v jezeru.	Potem	je vstal in šel do začetka pomola. Prod je bil	A
mala pa je medtem mencala v vodi nogavico.	Potem	je oponašala mater in tudi ona izpirala; ko	A
je na tržič, ki je bil hkrati mali pristan,	potem	je zavil na desno po ozki uličici do poti, ki	A
vrhu, spodaj pa porasel s črnikastim bršljanom.	Potem	je bila pot, ki je vodila k avtomobilski cesti	A
vrhu. Utihnili sta in ga radovedno opazovali,	potem	je starka z moškim klobukom pokimala z glavo	A
hitela,« je zasoplo rekla in se nasmehnila.	Potem	se je, ko sta bila že dva koraka vstran, vzpela	A
prste in se hitro približala njegovemu obrazu,	potem	je prav tako hitro obrnila glavo. »Čakaj,« je	A
IV.	Potem	sta šla molče vštric. Na levo je bil zid, na	A
naseljeni trinajst stoletij ob morju, zakaj	potem	ne bi imeli ribičev?« »V tem primeru seveda	A
V tem primeru seveda,« je neodločno rekla.	Potem	se je nasmehnila. »Sem precéj zabita, kaj?«	A
»Ne govori tako,« je mehko rekla.	Potem	je s sunkom glave vrgla lase s čela in se mu	A
popoldne?« »Po kosilu sem pripravil kovček;	potem	sem čakal parnik; potem sem plul po jezeru po	A
sem pripravil kovček; potem sem čakal parnik;	potem	sem plul po jezeru po dolgem; in potem po jezeru	A
parnik; potem sem plul po jezeru po dolgem; in	potem	po jezeru počez tja do veronskega brega; in	A
»Hvala,« je rekla.	Potem	je položila svojo raskavo dlan na njegovo roko	A
letoviščarji zasedli obalo. Položil je kolo na prod,	potem	se je približal Luciani, objel njena lica v	A
povarčevati s pijačo, ki je tvoja in opojna.	Potem	se je Luciana kot nagajivo punče spustila na	A
da je samo ujeta voda. Sédel je k Luciani,	potem	je vzdignil okrogel kamen in ga zalučal v vodo	A
pa stekla kakor šipe zaprtega cvetličnjaka.	Potem	je prišel strojnik v modri delovni obleki in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani