Bila je živa sreča ob spet najdenem ritmu človeškega srca, sreča, ki se je v njem razdajala v blaženi pubertetniški radoživosti. Ti brezskrbni vedrini se je seveda čudil in se tudi spraševal, kako se je dogajalo, da so bili nekateri povrnjenci iz taboriščnega sveta nepotolažljivo strti ljudje, medtem ko so njega zanašali pljuski živahnosti kakor oblegajo mehki valovi kopalca potem, ko čez pristan zaplove trup obrežnega parnika. Ga je reševala vera v obnovo človeka?