Obhodil je ves krov kakor kapitan, ki prevzema nepoznano ladjo. V njem so se sprva občutki mešali, ker je parnik primerjal s tržaškimi, potem ga je prevzel glas stroja, ki je enakomerno suval, in pa šum spenjene vode. To je bil namreč Zanardelli, parnik, ki ni imel pod krmo vijaka, da bi ga poganjal, ampak ob vsakem boku kolo na lopate.