Spreminjale so se, kakor da pomagajo jezeru pozabiti, da je samo ujeta voda. Sédel je k Luciani, potem je vzdignil okrogel kamen in ga zalučal v vodo, da je zamolklo zaklokotalo na njenem plitvem dnu. Tedaj je ob tistem glasu spet zaslišal čofotanje koles, ki ob bokih parnika meljeta vodo, in zazdelo se mu je, da vidi strojnika, ki je sedel ob ženi kakor on zdaj ob Luciani.