nova beseda iz Slovenije
je za trenotek, da leží tam daleč nekjé velik | oblak | skrbi in izgubljenega življenja; leno čustvo | A |
vročem, soparnem dnevu, ko vstaja tam nekje siv | oblak. | ”Nikoli nisem videl tega človeka, nikoli | A |
se je raztegal dolg, ozek, rdeče obrobljen | oblak, | krvava lisa na lepem licu neba. ”Sonce je | A |
stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen | oblak, | ki se je vzdignil do nebes in jih je zatemnil | A |
je vzdignil do nebes in jih je zatemnil. Ta | oblak | je bil rdeč prah, kri je vpila do nebes.In vse | A |
njegov obraz ne kaže nobene razburjenosti več; le | oblak | na čelu je še pričal o minuli nevihti. ”Vi | A |
Dunaj. Nebo je jasno ali nad Dunajem visi velik | oblak, | razprostira se od vzhoda do zahoda.Cestni prah | A |
na prsa, na obraz, na oči. In skozi ta svetli | oblak | sikajo milijarde kakor bodalca ostrih, žgočih | A |
ljudje razumejo in ljubijo ... Strašen je ta žgoči | oblak | nad mestom.Zidovje je ožgano in od ožganega | A |
Ali tisti hip se prikaže tam daleč na cesti | oblak | prahu; množica se prične nemirno gibati in od | A |
Oni veseli klici, katere je izzval prašni | oblak | na cesti, so kmalu potihnili.Zakaj pokazalo | A |
kakor prej, nizko nad sivimi hišami bo visel | oblak | fabriškega dima -- in v dimu in prahu se bo | A |
tiha senca je stopila v dolino: glava teman | oblak, | noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na | A |
ogenj sodomski, ki ga je gnal veter kakor goreč | oblak | preko doline, nosil ga proti brezzvezdnemu nebu | A |
vzhodnem obzorju, se je prikazal dolg, ozek | oblak, | rdeče obrobljen.Voznik je pokazal z bičem nanj | A |
Prijatelj je odprl usta in izpustil iz sebe cel | oblak | višnjevkastega dima. ”Čemu kričiš, dušica | A |
orumenelih papirjev se dvigne po dolgih letih, kakor | oblak | dišečega kadila iz kadilnice ali kakor dim iz | A |
nisem videl, čisto belo. Nenadoma - ni bil ne | oblak, | ne senca ni bila - odkod senca? - se zatemni | A |
Ulice so bile vse tihe in temne. Sivi | oblak, | ki je do poznega večera visel nad mestom, se | A |
krivice -- pa ne bo več naključij! Odpihni | oblak, | pa ne bo več dežjà, pogasi ogenj, pa isker ne | A |
Da bi jaz sam to vedel! Šle so, kakor gre | oblak: | pravkar je še visel na nebu, ali človek pogleda | A |
če se je zgrudil ubit, se je vzdignil iz nje | oblak | prahu.Ob odru je stala lesena koliba, velikemu | A |
zapihal veter, se je vzdignil kakor poleti bel | oblak, | bližal se tiho in jadrno, dokler se niso nenadoma | A |
gladine; na obzorju, nad gozdičem visi tenek bel | oblak, | samoten na vsem nebu; visel je tam ves čas in | A |
dvigala vedno višje lahna oranžna svetloba; tenek | oblak | se je razprostiral ob obzorju in njegovi robovi | A |
gor se je bližal koleselj; vozil je jadrno in | oblak | prahu se je vzdigal za njim.Voznik je pokal | A |
Sonce je bilo daleč skrito in velik temán | oblak | se je vzdigal iz doline na oni strani, segal | A |
rep ladje na morju se je vlekel po cesti dolg | oblak | prahu. Vstal je bil tudi učitelj. | A |
tako da je zabobnelo in se je vzdignil z odra | oblak | prahu.Smeh je završal preko dvorane, debeli | A |
okna so bila zabita. Za procesijo se je vlekel | oblak | prahú.Kmalu so zavili na klanec. | A |
vaseh; črne so bile vode, črno je bilo nebo. | Oblak | je visel nad pokrajino in se ni ganil; ne veter | A |
videl sončna jadra. Ali prišel je po nebu siv | oblak | in je zasenčil barko.In takrat je Kurent videl | A |
veselje, mladost in življenje?“ Temnejši je bil | oblak, | vsa črna je bila barka.Oči so ugasnile, pesem | A |
združilo z zemljo, od zemlje do neba neizmeren bel | oblak. | V izbi je gorko in tiho, časih zapraskeče v peči | A |
gledal na rumeno vodo, na pusto dvorišče, na črni | oblak, | ki je legal na zemljo, ga je obšla bridkost | A |
Mimi je čutila dobro, kadar je legel nanjo tak | oblak | z vso svojo težo ter jo objel od vseh strani | A |
potegnil je krepko iz pipe in se je zavil v gost | oblak. | ”Kaj pa se je zgodilo?“ | A |
naslonil globoko na stol, spustil je iz ust gost | oblak | dima in je gledal pazljivo na Kačurja. ”Jaz | A |
ulice na desni, na levi zapiha veter, pripodi se | oblak | prahu in kakor v gosto, zadušno meglo je zavito | A |
groze. Procesija se je pomikala urno dalje, | oblak | prahu se je vlekel za njo.Časih se je vzdignila | A |
ob bleščečih oknih. Na cesti se je dvignil | oblak | prahú; prikazal se je voz in na vozu bel slamnik | A |
Zacingljali so zvončki, orgle so se oglasile na koru, | oblak | dišečega dima se je vzdignil izpred oltarja | A |
počasi, premikal se je enakomerno ves veliki sivi | oblak | in le tupatam je sijala izza ozke špranje medla | A |
okno, vlak se je skril za ovinkom, samo še siv | oblak | se je valil nad tirom, vzpenjal se ter se izgubljal | A |
ter utonejo v jasnini; njih uboga dušica, bel | oblak, | plava samotna - barčica na neizmernem morju | A |
kmalu, da nisem videl zgodnje pomladi. Siv | oblak | visi nad mestom; dež ga ne izpere, sonce ga | A |
pod poletnim nebom visel nad mestom razpaljen | oblak, | težak, žareč; pa je zapihal jesenski veter, | A |
do vratu zakopan sem bil pod ta črni, težki | oblak, | v ta dušeči prah.Šle so koprneče misli vsako | A |
ugasnilo za gorami: pomlad, mladost, domovina; črn | oblak | na nebu, črna vdanost v srcu, to bo tvoj delež | A |
bila lehko segla v roko, kadar sva gledala sivi | oblak | pad sivim mestom.Nekoč - mnogo let je že - se | A |
včeraj ob oknu, ko je hotelo sonce skoz črni | oblak | in ni moglo!“ Molčala sva in sva pila čaj | A |
svetloba se je vzpenjala višje in višje; dolg, ozek | oblak | je visel nizko na obzorju, podoben ploči iz | A |
ponižanja ... Glej, Minka, duša moja ... kakor črn | oblak | je šel spomin po nebu ... stran se ozriva!... | A |
kakor del vesoljne misli: drevo na poljani, | oblak | na nebu -- je hitel Grivar v dolino, da bi od | A |
opotekel in naslonil ob mizo. Luna se je skrila za | oblak | in temnó je bilo v sobi. Zvezde so dremale na | A |
svet. Cesta se je ožila, tam je že visel temni | oblak, | ki so se izlivali vanj umazani studenci iz tovarniških | A |
gležnjev in pri vsakem koraku se je dvigal bel | oblak | in prah je padal na obraz in obleko.Nebo je | A |
včasih se je vzdignil s ceste ali s strehe | oblak | suhega snega ter je planil mimo. Najstarejši | A |
viselo nad nami do današnjega dné kot temen | oblak. | V nevarnosti je bil razvoj in napredek našega | A |
so se potopile sladke misli, kakor črn, težek | oblak | je viselo nad srcem, nad sanjami ... III | A |
od holma do holma rdeči plameni in silen črn | oblak | je prepregel nebo od izhoda do zahoda.In ko | A |
nezaupnost je ostala in ostal je tudi strah. Črn | oblak | je ležal nad dolino šentflorjansko in se ni | A |
zlatimi pločami. Zdaj pa zdaj se je dvignil | oblak | prahu, obstal za hip v zraku, podil se po cesti | A |
plamen ravno nad našo hišo. Za hip ga je ovil | oblak | gostega, črnega dima, a ta ovoj se je zopet | A |
vesoljnosti tiho premikalo, kakor neizmeren | oblak, | in da se prikaže kmalu, kadar se nagne do obzorja | A |
hiš in fabrik kakor siv dim ter se spajala v | oblak, | ki se je komaj časih nekoliko zazibal, stresel | A |
onemogli, ko so prisijali trudoma skozi gosti | oblak | do okna, v sobo. Na večer sta se vrnila v | A |
nad tem zadehlim življenjem tisti težki sivi | oblak, | ki se je skoro dotikal najvišjih streh in ki | A |
pogleda, milosti. Voz je švignil mimo - bel | oblak | belih rož se je vsul na tla, v jarek, pred šiviljo | A |
nagnil k mojemu ušesu, da mi je puhnil v lica | oblak | tobakovega dima. ”Ali vidite to žensko? | A |
odvezala ruta, Pavle je zgrabil za klobuk; črni | oblak | nad njima se je spustil jadrno k zemlji, gozdovi | A |
šumele in so se razmikale; kadar se je prikazal | oblak, | jima je pljusnilo v obraz. ”Ali še veš?“ | A |
visokih nočnih streh; luna se je skrila za bel | oblak, | ki je vztrepetaval ter hitel proti zapadu... | A |
ležala okoli ramen. ”Ali vidiš, žena, tisti | oblak? | “ ”Vidim ga!“ | A |
in brez opore sredi žalostne pokrajine kakor | oblak | na nebu.Tupatam se je dvigal - jagned, je samevala | A |
tiste gore, ki se vzdiga kraj neba kakor siv | oblak! | - Zadel je butaro in se napotil. | A |
ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor siv | oblak. | Toda pretežka je bila butara, že je omahoval | A |
hribu, ki se je vzdigal na obzorju kakor siv | oblak | ...Tam mu je prihajala ona naproti; lep je bil | A |
pa je slišalo peket kopit; videlo je prašni | oblak, | ki se je jadrno bližal; in je vzklknilo: | A |
Kdo neki pride? Na južni strani se dviga | oblak | prahu, iz njega plane prapor: petdeset konjikov | A |
nekaterih se poloti malodušje, ko zazro temni | oblak | turške vojske, nemirni se premikajo v sedlu | A |
razprostre roke. Izpod križa se izvije temen | oblak, | in ta oblak se zavalovi v ravan, žene ga veter | A |
roke. Izpod križa se izvije temen oblak, in ta | oblak | se zavalovi v ravan, žene ga veter, bliže in | A |
kot vihar valové na lahnih krilih, vetrovni | oblak | jih nese proti šumi krivih mečev ... Herbart gleda | A |
Ne vem, zdi se mi tako.« | oblak. | V senci je zavelo hladno. | A |
čelo se mu je stemnilo . / . / stran 33 . / v | oblak | in težka rdečica mu je pokrila lice.Mrmral je | A |
svojem obličju in jo je zajelo kakor opojen | oblak: | »Ali si sama po sebi ali nisi?« Lojenka na mizi | A |
so čvrčali skržati v nizkem grmovju. Temen | oblak | je visel nad severnim tolminskim kotlom. »Moker | A |
škripljejo kakor dude in kuhajo oblake in temó. | Oblak | in temà pa se nekje na sredi, kjer se sape tepó | A |
da mešine hrupijo kot strašne dude in bruhajo | oblak | in temó.Sredi v mokri vetrovini hodi on sam | A |
drugo. Nad dolino je rasel iznad Kosovta sivkast | oblak | in zaslonil sonce.Ko se je razgrnil nad Svetim | A |
pesem brenčečih medenih muh, ki so se kakor | oblak | sipale s polj, da se otmó pred bližajočo se | A |
se je zvezalo v punt, ki je visel kot strašen | oblak | nad središčem dežele; uporna množica je pljuskala | A |
Nad trgom ugasne sonce. Prvi poletni | oblak | gre mimo, težek, teman.Vetrič razgiblje strašno | A |
spogledala. Nad gozdom je povrhu visel čisto črn | oblak, | dišalo je po svežem snegu. »Mama bo | A |
torbice cigarete, si eno nažgala, puhnila v zrak | oblak | dima ter dejala: »Kdor zna sam domov | A |
deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal | oblak, | starši in moji starejši bratje pa so vedrili | A |
obseva!« In res je takrat nad goro plaval velik | oblak, | ki je jemal vaše sončne žarke, tako da je bil | A |
skrivajo. Ko sva pristopila, se je potegnil temen | oblak: | toliko se jih je skrilo pod skalo. In | A |
močno prebledel, pogledal temno, in kakor črn | oblak | na nebu razprostrl se mu je srd po ošabnem obrazu | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |