In tedaj se je pripeljala kočija po beli cesti; dvoje urnih belcev je bilo vpreženih vanjo, v kočiji pa je sedela Olga, vsa belo oblečena, bele cvetice v laseh, bele rože v roki. V tistem trenotku je zaklical, vzdignil se je z veliko močjo in je hitel za kočijo - naravnost preko polja, preko travnikov, proti tistim lepim goram, ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor siv oblak. Toda pretežka je bila butara, že je omahoval in se opotekal, belca pa sta dirjala jadrno, izgubljala se mu je že kočija izpred oči.