Francka je tekla po peronu, do žive ograje in ob ograji po nasutem kamenju. Bled obraz je pogledal skozi okno, vlak se je skril za ovinkom, samo še siv oblak se je valil nad tirom, vzpenjal se ter se izgubljal ... Francka je postala ob ograji, zakrila si je obraz v predpasnik in je zajokala. Tako je šel in se je izgubil in ni ga videla nikoli več.