Nič čudnega zato ni bilo, da me je tisti kotiček nad mizo mikal tudi ob navadnih dneh, ne samo ob praznikih. Nekega deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal oblak, starši in moji starejši bratje pa so vedrili nekje na polju pod kozolcem, sem se toliko opogumil, da sem splezal najprej na klop za mizo, potem pa sem toliko časa vlekel k sebi prtiček, na kateri je bilo tudi Sveto pismo, da sem prejel pravi božji blagoslov od zgoraj. Učeno bi se temu lahko reklo, da sem se prvič srečal s knjigo.