V višinah je zagrmelo v tretje in jekalo vsevprek v globine in višine, zahrbtno, sovražno, čez zadnje sinjine v težke oblake, ki so kipeli skupaj od vseh strani. Zvon je brnel žalostno od daleč, uglašen v pesem brenčečih medenih muh, ki so se kakor oblak sipale s polj, da se otmó pred bližajočo se nevihto in nevarnostjo.
Duša je domolil in se ozrl po starcu, ki mu je ležal na rumenem licu izraz zadnjega miru in brezmejne vdanosti.