oblak (301-400)

Njegove besede pa so ležale potem kakor teman	oblak	na življenju mojem in kakor črna senca se je	A
umreti mi bo! Tam v kotu se že napravlja rumen	oblak	in angel, ki ima peruti od čistega zlata, kliče	A
kakor leži časih nad cvetočo ravnino teman	oblak,	ki grozi zdaj in zdaj s ploho in točo posuti	A
»Sedaj sem torej tvoj papa,« in izpustil je	oblak	dima iz ust, »a stvar se ni hotela tako hitro	A
resnici ne dela krivica! ‒ umel je pisati Jeromen	Oblak,	ki je vsako leto pretovoril toliko platna na	A
sem kupila, prineso ljudje v Loko, kadar pride	Oblak	tja s svojim tovorom.Ta prevzame in plača, ker	A
Najbolje bo,« je nadaljevala Pasaverica, »če	Oblak	sam kupi, ker vem, da ne bo hotel prikrajšati	A
obleko dobro pretipata. Te in pa kar bo plačal	Oblak,	spravi, Polikarp!Kadar tovoriš škofovo vino	A
Gavžniku že grmado postavljajo ‒« Obdal me je temen	oblak;	po zemlji sem padel in občutek sem nosil v sebi	A
nastala hujša, večja tema: na nebu je zavil	oblak	svetli mesec v svoje sivo krilo.Ali nesrečnik	A
Kam, le kam, o kam potem? Ko zarja pade za	oblak,	ko se zagleda v cestno delavko orjak. Ko nad	A
volje, tako trdno je veroval v meniško pomoč.	Oblak,	ki mu je davi še mračil obraz, se je razkadil	A
sramote. Kar se je v dalji na cesti pokazal	oblak	prahu. »Že gresta!	A
In na jasnem nebu se ti nenadoma zgosti teman	oblak.	Ali so kobilice?	A
Zdaj? Gledaš, gledaš,	oblak	izpuhti, kakor bi ga izbrisal.« »Znamenja so	A
vremenu. Na nebu so se prižigale zvezde, majhen	oblak	pod njim je drsel proti jugu, v hosti spodaj	A
molčale in čakale, po nebu je leno drsel dolg	oblak,	njegova senca ga je trudno spremljala čez travnike	A
186 . / Noč je bila mesečna, samo neki majhen	oblak	je včasih ponagajal visokemu mesecu.V lazu sem	A
nad Muljavo, mesec se je skril pod tisti sitni	oblak,	dolina je pomrknila, le stiški samostan je belo	A
Svetloba je z njega počasi lezla na vse strani,	oblak	je zdrsnil naprej in ‒ šencana reč! ‒ za otročji	A
puščico kar na dobro srečo, pa mu je kakor nalašč	oblak	zakril še tisto malo lune, kar je je bilo.Isti	A
naraščal in togotil in ni več nehal lajati.	Oblak	se je bil prepeljal prek lune.Medla svetloba	A
zateglo zažvižgala kanja. Sonce se je skrilo za	oblak.	Vzduh v zalivu je bil soparen.	A
se je pravkar spet skrilo za nizek temnosiv	oblak,	ki je zakrival vrhove hribov.Čez nebo se je	A
srečo!« Čez svetli krajec lune se je pripodil	oblak.	Ostrorogi ni več razmišljal, katero mladenko	A
gorkota kaj kmalu dvignila in jo zgostila v svetel	oblak,	ki se je sedaj visoko izpod neba ogledoval v	A
okopala in se za hip ohladila. Leno, kakor	oblak	brez vetra, se je po jezeru prepeljavalo nekaj	A
in zlijale so se plohe, kakor bi se odtrgal	oblak.	Zjutraj pa je oster veter razgnal črnjave.	A
je kar hitro dvignila in se zgostila v svetel	oblak,	ki je počasi, da se je komaj videlo, plaval	A
Frrrrrrr! Prek Jelenove glave je zletel cel	oblak	jerebic in prepelic in hrestačev.Prav res je	A
obraz. Čez Brdo pa se je nizko podil grozeč črn	oblak.	Kakor bi jih bil priklical, da neutegoma odveslajo	A
proti valovom Save. Sonce se je skrilo za temen	oblak.	Na Veliko jezero je legla mračna senca.	A
visoko čelo, vsak, ak bil bi nekakovi zapustil ga	oblak;	bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, ak	A
izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno	oblak	cestnega prahu vzdigoval in polnil mladeniču	A
je ravno ta trenutek luna skrila začasno za	oblak,	prešinila ga je tembolj neka čudna čut; rajši	A
koleselj že daleč pred njima na cesti, zavit v	oblak	belega prahu, in »kobilica« je omagovala, obupavši	A
Zober v grad prihajal, bilo je, kakor da bi	oblak	čez sonce potegnil, ako smo bili majhno dobre	A
kamnu nasajena in umetno zakrita, ko se pretrga	oblak	na nebu in luna posije jasno in svetlo.Žalostno	A
priliki močno zganila, premaknil se je majhen	oblak	zardenja, vendar oči obeh prič so bile v Antona	A
gore včasih iz jasnine, včasih skozi prosojen	oblak,	včasih se je skrilo in zasenčilo žareče cvetove	A
jarcev v hišo. Postelja se je spremenila v	oblak,	ki je odnesel Jerneja kar skozi strop in streho	A
fantu v škodo.« Uprl se je z nogami in poprijel	oblak	tudi z rokami, kakor bi držal v postelji za	A
čez rob. Trop pri tropu se je pasel v Rebri.	Oblak	ga je zanesel čez Vrh.Tudi po Zavrhu se je pasla	A
Stolu, povsod je bilo polno volnate drobnice.	Oblak	se je zadel ob vrh Stola in se razpršil: »Seveda	A
je dvignil iz rož seme. Bilo ga je za majhen	oblak,	ki je obkrožal kraljično in se kaj kmalu izobličil	A
gora, pa se mu ni posrečilo: »Objela sta se	oblak	in skala kakor ženin in nevesta.« Zarenčal je	A
Vrtačo, med Stolom in Begunjšico, kakor hudouren	oblak,	pred katerim trepetajo ljudje in živina.Iz Srednjega	A
kjer so trdno pospali, ne vedoči za nevarni	oblak,	ki se je nad njimi vedno bolj razpenjal. XIII	A
Tako neumno ime nosi ‒ Megla ali	Oblak,	ka-li?Megla je pač!«	A
njim. »A, kaj še!« meni oni ter puhne gost	oblak	predse.»Doktor je mrzel!	A
svojega gosta, videl bi bil, kakov mračen, temen	oblak	mu je legel na čelo.Toda župnik je govoril to	A
to jasno nebo privlekel se je danes prvi črni	oblak.	Glede »lutrskih ljudi« Kosan ni stal na enem	A
ti nesrečni dolgčas ti!« In potem puhne gost	oblak	kvišku proti stropu, katerega so kinčale lepo	A
velike oči so se ji svetile od radosti. Prašen	oblak	se je vlekel za vozom, fant pred hlevom pa je	A
Zaklada ne morem več najti. Potres ali utrgan	oblak	je preobrnil ves ta svet.« »Sedaj bom pa jaz	A
ter pokajoč in treskajoč usede k tlom. Gost	oblak	dima in prahu zagrne razvalino. V znanem zrakoplovu	A
vojska ne pride in nikjer se ne pokaže gromonosen	oblak	na političnem obzorju ‒ ‚smrt beži od vas’!	A
megle za Mišévim vrhom. Zgoste se nad nami v črn	oblak	in vihar pritisne in zarjove, ko ravno prispejemo	A
sodnikom, zvonjenje od bližnje cerkve in časih	oblak,	ki je plaval čez tesno progo neba, katero edino	A
momljal najemnik in se zaskrbljeno oziral na	oblak,	ki se je večal in prečudno hitro temnel. Oblaki	A
kobilice iz jutrovih dežel spustile kakor črni	oblak	na naša polja ter nam uničile mnogo pridelkov	A
osenči lepo bistro oko, kakor ko za trenutje	oblak	zakrije zlato sonce na jasnem nebu.Čutila je	A
Čutila je vsa družba, da plava nad njo siv	oblak,	ki nič dobrega ne obeta.Po dolgem premišljevanju	A
bilo več, da bi ne šinila strela iz oblaka v	oblak.	»Enakorodna, enakopravna bodi žena možu, ‒ dekla	A
ji je bila prišla ta misel, kakor se prikaže	oblak	na jasno nebo.Tako zamaknjena je bila vanj,	A
more biti človek srečen, ko bi mu ne bil kalil	oblak	jasnega obnebja.Ali ta oblak ni bil teman; bel	A
mu ne bil kalil oblak jasnega obnebja. Ali ta	oblak	ni bil teman; bel je bil in svetal in zlatom	A
Pa veš, Dorko, da ni prav, ker te ljubim?«	Oblak,	ki ji je omračil v tem trenutku jasno, srečno	A
nebo, nad glavo zvezdno krono, kakor svetál	oblak	jo obdaja angelov truma! Táko jo je gledal deviški	A
objeti svojo srečo, svoj ideal, če pa objamem	oblak,	meglo, ki se mi raztopi na hrepenečih prsih	A
vse Gorjance, kakor da bi jih bil pokril črn	oblak.	Ko pokade, pravi eden:	A
kolikor toliko varali in skubli, edini gospod	Oblak	je ostal vedno resničen v vseh besedah in pravičen	A
odrezati dva sežnja najmočnejšega traku. Gospod	Oblak	mu je precej in prav prijazno postregel, skrivaj	A
strah in sem se ozrl, če se ne zbira kje kak	oblak,	da me zadene iz njega strela.Ko pridem v hišo	A
Luca je postrigla z ušesi in izdihnila gost	oblak	vlažne sape.Luco je navadno vodila Micka, Anton	A
izgine voz na odprti cesti, kjer se samo še	oblak	prahu počasi vlega... Tedaj se od zadaj	A
kosi, senice, na nebu se je vlekel dolg siv	oblak	in hitel nekam proti Mokrcu.Umirajoči je neslišno	A
ozre na greben. Vidi, da se tam vleče dolg črn	oblak,	ki hiti z naglico proti dolini. Mati maha z	A
lepo in dobro.« Pogleda kvišku in Zorki pokaže	oblak,	ki se bliža.Vidi, da iz oblakov švigajo dolge	A
Mirko se ozre in vidi, da se veliki črni	oblak	spušča vse niže in niže.Iz njega sikajo dolge	A
Čuden piš se vzdigne. Naenkrat se	oblak	razkolje.Močan veter bruhne iz njega, dvigne	A
polovico potoka, z grozo opazita, da se črni veliki	oblak	skoraj dotika tal in matere.Vaščani so že zdavnaj	A
/\ .. stran 119 . \/ Takrat vzdigne piš v	oblak	tudi mater in njene grablje. Izza grmovja pa	A
senožetjo tja proti Bičkim lazam. Ozek dolg	oblak	se je izgubljal v smeri Snežnika.Bil je lep	A
del gozda. Po nebu je plaval dolg, temno siv	oblak.	Pihal je južni veter.	A
Redkokdaj, a vendar včasih dežek lije na livade ‒ za	oblak	se sonce skrije. Redkokdaj, a vendar včasih	A
Rovana posekal, pa je odnesel pete!« Teman	oblak	je legel opatu na čelo, vzpodbodel je konja	A
povedal glas. »Brada se maje v burji kakor bel	oblak!	« »Pomiri se, pomiri se!« je prosil župnik.	A
naravnost proti postaji in bil zavit v ogromen	oblak	belega prahu.Ko se je voz ustavil in se oblak	A
oblak belega prahu. Ko se je voz ustavil in se	oblak	razkadil, se je organist naglo zasukal, snel	A
Petra je predramil trušč in hrušč, stopil je na	oblak	in ukazal snegu, naj preneha.Tisto tam, kar	A
dolgi rumeni ustnik in prižgal. Puhnil je predse	oblak	dima in skozi ta dim je opazoval damo, toda	A
cigareto, jo prižgal in nato mu je zavil glavo	oblak	dima. Ko se je razkadilo, je čital.	A
Naslikana je bila krajina. Zadaj gore,	oblak,	košček neba, a sredi polja siva pot, bežeča	A
Najbrž bo prah.	Oblak	vesoljskega prahu. Mora nekaj početi, ne sme	A
dobro vidi, da je presojnost navidezna. Skozi ta	oblak	se ne more prebiti nobena svetloba.Bližnje zvezde	A
zemeljsko pokrajino, preden je sonce zašlo v	oblak	vesoljskega prahu.Mati se je vsega tega še spominjal	A
naselbin sploh ni mrča, da Zemlja ni zašla v	oblak	vesoljskega prahu in da sveti sonce ... « »Joj	A
Zemlja zajadrala v eno najhujših katastrof, v	oblak	vesoljskega prahu, ki nam je zastrl sonce in	A
okrogla, da ne kroži okrog Sonca in da ni zašla v	oblak	kozmičnega prahu ... Nič ne more narediti.Zaprt	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani