le (1.101-1.200)

Temnó je v sobi ... Ona spí, --	le	tiho, da se ne vzbudí ... Ah, njenih lic rudeči	A
a nad njó plavajo lunini žarki ... Ah	le	odkríj obraz ... Okno zagrniva, da ne boš	A
v stran sem se obrnil jaz. Ljubica,	le	hitro, hitro, -- ne obračaj se nazaj:	A
vojníki: ”Slava tebi, prvi med junaki!“ Eden	le	ne dvígne polne čaše, to vojnik je drzni	A
noč in dan te vnovič križa greh strašan:	le	ona polni mi glavó, povsod le gledam njó	A
strašan: le ona polni mi glavó, povsod	le	gledam njó, le njó; kot večne luči sveti	A
ona polni mi glavó, povsod le gledam njó,	le	njó; kot večne luči sveti žar gorí očí	A
vzdih več ne pové, kakó umíra mi srcé ...	Le	k njemu sili moj korak, le njega vidi pógled	A
umíra mi srcé ... Le k njemu sili moj korak,	le	njega vidi pógled vsak; njegovo lice je bledó	A
jih na prestol. ”Ne prestanite, otroci,	le	togujte še naprej: tukaj dam vam te sandale	A
nebó -- Kakó vzdihuje, moli spet: ‚	Le	eno si želím, popréd ko pred obrazom ti	A
draga, kakó mi jad srcé morí, in s srečo	le	edíno v poljubu sladkem se pojí! A ne	A
mene, ljubezni ní in sreče več, in kamor	le	pogledam, povsod brezup in jad morèč.	A
svet se izpremenil ní - Prisrčno dèkle moje	le	tebe ni, le tebe ní! V TIHI ŽALOSTI NAGNILA	A
izpremenil ní - Prisrčno dèkle moje le tebe ni,	le	tebe ní! V TIHI ŽALOSTI NAGNILA	A
vaša očesca kot zvézdici dvé od nebá,	le	srčece, srčece vaše, ah to pa ljubiti ne	A
Rože uvênejo, lica usàhnejo, v srcu	le	sànja otožen spomin ... PRIŠEL SEM K NJI	A
ali če sem stal, o da bi to zdajle vedel!	Le	eno velja, le to stoji: Pokrižaj se fant	A
o da bi to zdajle vedel! Le eno velja,	le	to stoji: Pokrižaj se fant in zatisni oči	A
Ljubezen mu je bridkost. Ali je let deset, ali je	le	en dan; ko sem bil srečen? Večnost je	A
je maj tam daleč, tam doli ...? Ni ga nikjer,	le	eden je maj! Upaj in veruj, prosi in moli	A
-- ko níkdo bi ne bil gospod, ko sebe	le	bi vladal vsak, in bogataš in siromak	A
”Ne boj se, ti nesrečni svet, trpèl boš	le	še malo let ...! Uničite se med sebó, in	A
raj, nikdár srce ni moje bilo srečno! Če	le	za hip bi pilo sreče slaj, od njega bi potem	A
noč, viharna noč, ves svet grozí temán;	le	v srcu mojem dan žarí, ljubezni jasen dan	A
... Še eno,	le	eno željó: nazaj jo zabodi puščico globoko	A
hrepenenja truden do smrti. Stal sem na cesti	le	za trenotek, med harlekini v belih manšetah	A
trpljenj stokratno povračilo ... Vse to je	le	spomin od onstran jarka: bolnik že sluti	A
koprnenju ihteč v nočí samoto klical: kam?	Le	poti, poti!Pa če gre vstajenju naproti ali	A
se očem, odpri nogám, v dan ali v noč --	le	razodeni: kam! Nič ni me strah poslednjega	A
bridkost je prag do večnega veselja in smrt je	le	vstopnina v paradiž! ZGODILO SE JE VČERAJ	A
ZGODILO SE JE VČERAJ ”Za tisoč ur	le	ena ura.“ Zgodilo se je včeraj -- védi	A
ugasne in zaspi ‒ in nič ‒ nič ga ne obudi ‒	le	ti, le ti, le ti. MOJA LJUBEZEN Moja ljubezen	A
in zaspi ‒ in nič ‒ nič ga ne obudi ‒ le ti,	le	ti, le ti. MOJA LJUBEZEN Moja ljubezen te	A
zaspi ‒ in nič ‒ nič ga ne obudi ‒ le ti, le ti,	le	ti. MOJA LJUBEZEN Moja ljubezen te boža, ljubkuje	A
snuje, stopica v službo, razmiguje ude ‒ vse	le	zato, da lahko s tabo pleše, vpije, joka, kriči	A
ostani ‒ saj veš: mi smo pametni in zdravi ‒	Le	pridno kupuj, se razplojuj, zadolžuj, račune	A
Pa ne, da ti kaj smrdi?	Le	goltaj, in zapri oči! Pa ne, da ti kaj smrdi	A
Pa ne, da ti kaj smrdi?	Le	zatisni ušesa, saj to je le krik mojega črevesa	A
da ti kaj smrdi? Le zatisni ušesa, saj to je	le	krik mojega črevesa! Pogoltni pladenj svojih	A
ukrivljenem hrbtu svojo črno dirko dirjam!	Le	zaspi!Zaspi!	A
Iz ust, iz telesa, vse gor do nebesa!	Le	zaspi, zaspi! Se po meni zgleduj, se mi zahvaljuj	A
hipokrizijo, za vstop v evropo, njeno črno sivino,	le	pogoltni vse ‒ vse kar ti gre, in se zraven	A
vse ‒ vse kar ti gre, in se zraven smehljaj ‒	le	mene poglej! Kajti jaz sem tvoj bog, tvoj sodnik	A
sodnik, zame živiš in na moji zemlji zaspiš,	le	nič ne sprašuj, ko prideš v moj hram, iz tvojih	A
Nič ne sprašuj!	Le	mene poslušaj, kako se služi, služi, služi,	A
služi, . / . / stran 21 . / služi, služi.	Le	služi, služi, služi mi. In potem končno omahni	A
Kaj, ti smrdi?	Le	služi, le služi, si možgane razkuži, ne uporabljaj	A
Kaj, ti smrdi? Le služi,	le	služi, si možgane razkuži, ne uporabljaj glave	A
pada dež tam nekje ‒ ti si suženj, in živiš	le	za sušo, pa kaj, če se zdiš sam sebi brezumen	A
stran 22 . / Brez nje te laže stlačijo v krsto,	le	hitro, le hitro, postavi se v vrsto; veselo	A
Brez nje te laže stlačijo v krsto, le hitro,	le	hitro, postavi se v vrsto; veselo potežkaj svojo	A
Reci ne, in dušo obvaruj!	Le	eno imaš, prav nič ti ne ostane, če jo izdaš	A
ga objemi, obvaruj možgane, saj na svetu niso	le	tv reklame, zajemi zrak, ne padaj vznak, bodi	A
moril bi za tv, solzavi stok, nedeljski pir (oh,	le	da imel bi mir) ‒ so vredna toliko kot izpit	A
uvidel bo, kaj ta pravi je hudič ‒ Na žalost	le	izžet mrlič, gospod moj fičfirič ‒ ko enkrat	A
dih, steklen pogled, na nebu zate zvezd ni,	le	bežeč komet; v srcu živi pesek in skrhan zvok	A
Razveži vrv, ki ti stiska zakrneli vrat, naj ne bo	le	brat tvoj brat; ne malikuj le tisti grič in	A
vrat, naj ne bo le brat tvoj brat; ne malikuj	le	tisti grič in goro, ki reklamira strah in moro	A
ki reklamira strah in moro ‒ Naj te zaganja	le	ogenj tistih vrb, ki so vklesale vate plameneči	A
izgubi svojega noža, kavalir ‒ Naj vedno ljubova	le	tvoj vrat ‒ 4.	A
več ‒ si kdaj sploh zares bil? Zdaj je vse	le	ah, ah, ah in oh, oh, oh; ja, to so prinesla	A
sledi teh tvojih žalostnih poti. Tvoj dih je	le	še refleks zamrle duše ‒ PARADA RDEČEGA NIČA	A
Ničesar ni več.	Le	uvihana puščoba ‒ brez uvelih nagrobnic, brez	A
okisnevajo sladkoglas drobencljajočih drhtulj.	Le	s črvadjo znajo spretnjakovičarsko. Vse drugo	A
bolečinskih spominkov, brez kelihov krikov ‒ Solznik	le	za skolke živečih. PLES HIPNOTIČNIH ODIJEV	A
več (zdaj tu razklan spomenik betonski duši	le	še stoji) ‒ zapustil bom kraj, kjer sem lovil	A
A nikoli dovolj ‒ Da bi doumeli, da so	le	uslužni hlapci na verigah svojih steklih gospodarjev	A
ko je ležala na tisti brezoblični postelji ‒	le	ležala je še. Čisto sama, bleda, uvela, nepremičnih	A
spet rečeš: »Skuhaj mi kavo, sin moj, táko, kot	le	ti znaš.« Mi kdaj zopet rečeš, da me rada imaš	A
da me rada imaš, tako tiho, tako molče, kot	le	ti znaš? 9.	A
več 75 To je lovski rog 76 Verzi 77 Vse bil	le	blesk je 78 Prostost 79 Svoboda 80 Sam 81 Poslednji	A
in pokojno pred mano jezero leži, trepečejo	le	drobni valčki, kot da srebrni dež rosi. Nebo	A
potlej pride temna noč in vsa lepota mine ...	le	svetle zvezde vprašujoč v grozeče zro temine	A
da v njem mir bil vsejan ‒ Tamkaj v daljavi	le	motno lučica svetla blešči ... tiha, spokojna	A
zelenja in življenja se razteza širna plan,	le	nad golim, pustim poljem kraka smrtno pesem	A
ta sneg in mraz, res hvala za slabe mu dni,	le	padaj zdaj sneg, pa na daleč okrog, in revščino	A
Monotono se koraki v trudno tmo gube, mračnoleno	le	oblaki proti severu hite ‒ Ah, visoka okna njena	A
pridi, Alma, pridi ... Ah, zaman ‒ Od zidovja	le	odmeva blodne duše nočni jek ... Večnost, večnost	A
obsevana gor in dol, v ognju jutro gre. A bleščite	le,	gora in dol, in žarite, planine ‒ kak kot rosa	A
rosa na polju gori, zakaj roža na grmu žari?	Le	brez vonja naj kot v temi ljubav prva zbeži	A
svetla zvezda, ki trepečeš vrh neba, ali misel	le	otožna mi miru nocoj ne da? Nekaj, zvezda, k	A
skončam kedaj jaz svoj? Ali rojen sem v pogubo,	le	za strast in nepokoj, in obrne vse mi v zlo	A
otopel mu je izraz. Zopet pravega ni vlaka; dim	le	puha mu v obraz. Kje tihi si mi dom In še	A
razkriva, kar srce mu teži ‒ Kako naj svet	le	celi pomiri mu srce, ko češče vzroka boli dobiti	A
in obraz Marijin žari v senci polnoči ‒ Ah,	le	žari obraz, gori, lučka ti, beži za ves čas	A
hiše, obup, brezdelica in mrak s teboj ‒ Trpi	le,	kdor se sam uslužno klanja, volka od staje pa	A
tema nad menoj! . / . / stran 78 . / Vse bil	le	blesk je Vse bil le blesk je in sijaj in mi	A
stran 78 . / Vse bil le blesk je Vse bil	le	blesk je in sijaj in mi smo se razšli, prijazni	A
!	Le	še tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen	A
kostanji, lipe govorijo, da vse se vrne kdaj.	Le	ti, pomlad, ki v srce siješ, le ti ne prideš	A
vrne kdaj. Le ti, pomlad, ki v srce siješ,	le	ti ne prideš več nazaj? Ah, če enkrat samo se	A
otopel mu je izraz. Zopet pravega ni vlaka; dim	le	puha mu v obraz. NEBO, NEBO...	A
Horizont molči. Od neba sem mrak hiti ...	le	še tam iz daljave v te proste širjave brezmejno	A
Monotono se koraki v trudno tmo gube, mračnoleno	le	oblaki proti severu hite ‒ Ah, visoka okna njena	A
Ah, zaman ‒ Od zidovja	le	odmeva blodne duše nočni jek... Večnost, večnost	A
nagelj nam in roža sta, marjetica v livadi?	Le	pelin pili smo z vrta, ko bili smo še mladi	A
Tak mrtvó ... tak hladno ...!	Le	še tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen	A
svetla zvezda, ki trepečeš vrh neba, ali misel	le	otožna mi miru nocoj ne da? Nekaj, zvezda, k	A
drugi ‒ I ta je pesmica v obupnosti zapeta,	le	ž njo ubežim nesreči, tej vlačugi, ki že od	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani