le (701-800)

zagrebški pojó, Pojó, da še nikdár takó. »Le vkup,	le	vkup, gospod, tlačán! Oznanjamo slovesen dan	A
Ropóče bóben gor in dól Po ulicah, ko še nikól: »	Le	vkup, le vkup, oj Zagreb vès! Seljákov kralj	A
gor in dól Po ulicah, ko še nikól: »Le vkup,	le	vkup, oj Zagreb vès! Seljákov kralj se krona	A
njegova sodba te ne moti, nemila bodi ali mila, ti	le	srčan se dela loti.‒	A
Hrepenenje mi prebuja vrt pomlajene zemlje! Čustva	le	jeziku tuja, čustva srcu znana le. Ali slutnja	A
zemlje! Čustva le jeziku tuja, čustva srcu znana	le.	Ali slutnja zlate sreče, ki odseva daljno stran	A
kar bilo je pred leti, enak je cvetja duh.	Le	sem in tja med veje žar posveti, senice glas	A
naj na zapuščeni klopi, pozabim vnanji svet!	Le	ti, spomin na mlada leta, stopi pred moja dušo	A
človek v črno zemljo legel, po sreči hrepeni,	le	česar duh nemirni ni dosegel, v tem sluti srečo	A
nebu dneva luč pojema, strmi namé priroda nema,	le	vran kriči nad temnim logom. Zelenja, cvetja	A
nimam zdaj. . / . / stran 26 . / Pestunji	Le	sédi ob meni, péstunja mila! O letih mladostnih	A
pred leti, ko zrla pred sabo sva vinske gore,	le	redko zelenje na skalnatem sveti, šumôta nobenega	A
nikomur nič! Kakor ti, sem jaz bolest prebolel ‒	le	veselo zopet pojva, ptič! Vrbsko jezero Jezero	A
ali nisi to dobil spoznanje, da sleherni sen	le	kratko mami nas? Da kliče nas življenje na dejanje	A
naju vezal, dejanje moško naju veže zdaj! Da	le	si zopet tukaj, draga duša, po kteri hrepenel	A
draga duša, po kteri hrepenel sem tolikrat! Da	le	te zopet gleda in posluša prijatelja prijatelj	A
drugačen mi zdi, kot sanjal sem nekdaj v slepoti,	le	prosto radujte življenja se vi, a mene pustite	A
pokoja mojih. . / . / stran 51 . / Vendar	le	poj, oznanjaj smrt in pokoj mi iz srca jemlji	A
pomagajo vsi vaši joki? Dejanja sodba trda	le	velja. Današnji svet, razmišljanju sovraž, naziva	A
hote kostanje. Ni Bog ustvaril vseh dreves	le	zanje; vsak poje to, kar mora, ne kar hoče,	A
pravi strani, ki vina jih že kaplja ne vpijani;	le	njim iz srca vzraste krepka sodba. Ni malo,	A
čepim brez krasa, vsem napotje ne ti, ne ti,	le	jaz naj se rotim in kolnem rojstva svojega trenotje	A
Kaj morem sam zato, ljubezni vnet! O Bog,	le	eno mater ima sin. In ene matere spomin, kako	A
zgodnji grob položil jaz. Ti nisi mi telesa mati	le.	Prejasen srca svojega izraz pustila svetu si	A
sram, dokler bom gledal grešni solzni dol. Ni	le	strasti ‒ čutil je tudi hram, ki jih blaži življenja	A
II.	Le	mirno spi vseh mrtvih dan, ljubeče matersko	A
žalostni nagrobni, da se zamišlja duh težak.	Le	mirno spi vseh mrtvih dan! Kako šume ljudje	A
luči bi plamenci odsevali s stoterih rož.	Le	sladko spi vseh mrtvih dan! Čemu bi dramil te	A
v duši klečečemu na črni ruši kot speča mati	le	pod njo. Vsa čustva mi nocoj drhte, ko pojejo	A
Gospod naj da ti,« jaz molim naj ‒ ti pa, o mati,	le	mirno spi, le sladko spi! III.	A
jaz molim naj ‒ ti pa, o mati, le mirno spi,	le	sladko spi! III.	A
pretrpel dvojen sem pokop, saj nimam v zemlji	le	prsteni, saj imam tudi v srcu grob. In v grobu	A
ne iz jesenskih rož povito, iz gorkih, mati,	le	čutil. Čeprav je tebi posvečena na dan vseh	A
kratkem, a burnem bolestnem življenju naposled	le	našel varen si kot. Na smrtni postelji dal si	A
v grobu se sladko spi. Ne plakam za tabo,	le	plakam nad sabo: kedo je srečnejši, jaz ali	A
mi burnih hruje po glavi. Pokrivam si čelo,	le	to vzdihujoč: Oh, ko bi jaz tudi mirne duše	A
lehak, ki v nič se razgubi iznad poklona! Pa ni	le	vonja to, ne rezni zrak, ni hlad le, ni tema	A
Pa ni le vonja to, ne rezni zrak, ni hlad	le,	ni tema in ne tišina, kar vliva v moje prsi	A
željam! * . / . / stran 91 . / Nekterim	le	Fortuna je prijazna, da vse pri nas imajo in	A
solze spet in spet! Ne solz ‒ točimo rajši	le	‚solzice’, da žalost ne obide nas prevred ‒	A
povzdiguje vsak feljton. In to ni morda zvita	le	reklama, ocena je brez hlimbe ‚tout de bon’	A
mnogih je oseb značaj. Junak nastopa včasih	le	preskromno, in vprašati se moramo: zakaj? čemu	A
ostala vekomaj! A hrepenenju niso ure vzete,	le	smotra ni, le upa ni nazaj ... O svet!	A
A hrepenenju niso ure vzete, le smotra ni,	le	upa ni nazaj ... O svet!	A
O Bog! SolzČ te prosim,	le	solza, da gorko se izjokam kakor dete na razvaline	A
svojega srca! ... * . / . / stran 104 . /	Le	še naprej se me ogibajte, ne mislite, da sem	A
ogibajte, ne mislite, da sem zato užaljen!	Le	še naprej me z usti šibajte, samo da sem s telesom	A
da nima bratov, ni sestra, a da ima za mene	le	srce. Prekmalu je posinil zor, vojakov je odhajal	A
moj dragi Melifluj! Duhovniki, redovniki,	le	čuj, če kteri so obsojeni v pekl�, ne pridejo	A
Odklej te jaz poznam? Oh pojdi, pojdi	le	naprej, drugje poišči miren hram!« »Nikar, nikar	A
kot prej, in vse uživa slaj pokoja. Jetničar	le	mi je pošepnil, da drugi že je v ječi cepnil	A
vrtov rožnih, on puščav je tihih gost. Čita	le	iz knjig pobožnih, biča se in ceni post. Vedno	A
Mnogo žêli, žêli pravo, vse ti dam, kar hočeš	le!	« Haran nagne sivo glavo, tiho misli, glasno	A
Žeja silna, glad sta jo prignala.	Le	poveljnik, govore Kabljani, ukloniti Abdalah	A
Na grob zasadim naj cvetje novó, kropim je	le	z roso očesa tam doli, tam doli, kjer rože sahnó	A
ima. Modrost je pač lepa vrlina, a kaj, če	le	njemu je v čast, jaz rada bi z možem edina,	A
sijal, vse »blagor, o blagor« mi pelo, da mene	le	on je izbral. Naj tudi bi nič ne imela, kot	A
Naj tudi bi nič ne imela, kot njega ‒ a njega	le	jaz. Samotna pri njem bi sedela, v cvetoči mu	A
prstan jo zvezni razvname v dosmrtni plamèn.	Le	eden je zame vsemoder, vsebogat in lep, kakor	A
Tesen molk. ‒	Le	rahlo dihetanje dviga prsi lepi mladi Lasni	A
»O da sleherni človek bi na zemlji toliko	le	želel v svojem srcu, kolikor mu možno je doseči	A
duše blage z mrzlim dihom ne prevej! Tiste	le	objemi žala in jim vzbudi misli žar, kterim	A
svetu mine vse, umetnost, slava, moč ‒ priroda	le	ostane večno lepa. Brez konca In sodbe si	A
vasjo sameva tihi kraj grobišča, obzidan gleda	le	v nebo. Zakaj srce se vendar oži, kadar zanese	A
več ne toži, kjer je beraču kralj enak? Ah,	le	jesen je tožna v leti, pozimski mir nikdar tako	A
sam ni tega kriv, ni voda naša kri. Hvalimo	le	Boga, ko nam zakrije svet, da vstati nam ne	A
brez glasnih besedi. . / . / stran 31 . /	Le	pridi, bela smrt, in moj pogreb in moj pokop	A
živih iskrah se blesti, kite rož so posahnile,	le	cipresa zeleni. Na človeškem zadnjem domu spomenik	A
zmote in pregrehe. Moj sin, porečeš poln utehe,	le	stopi v krilo varne strehe, vem, žalil nisi	A
odpuščam vse. . / . / stran 41 . / Radovednost	Le	posameznik se stara, svet je star, a zmerom	A
si dela plaz. Ideja krepka najde svoj izraz,	le	rime njej slede, ne ona rimam. Preroški angel	A
zbrisati bridke resnice, a rana zaceliti more	le	‒ čas. II.	A
glasu od tebe ali lista, kako sem čakal, sam	le	vem, zastonj, nikdar mi došla nista. In zdaj	A
ne nanjo pripeti peres in cvetlic, zapišem	le	sredi najdražjih oseb, kar terja od tebe življenja	A
ob radosti zmernost, ob stiski pogum in strah	le	za svoje pošteno ime! III.	A
Umrje kakor v gluhem lesu jeka, za sabo zapusti	le	mrtvo sled, podobno črkam vklesanih besed na	A
In kakšno je tvoje orožje?	Le	trudna, povešena pest. Očetu Nocoj, ko pojemajo	A
za njimi jo prikretal. . / . / stran 70 . /	Le	plezaj ljud, naprej in gor, jaz rad ostanem	A
‒ Od koga	le	sem jih nalezel ‒? II.	A
prirodo tajno môtri dan za dnem ‒ pred tabo	le	razširi se obzorje, in ti dosežeš kakor stari	A
stran 77 . / Jezikavcu Z jezikom sikavim	le	draži me, pred lahkovernim ljudstvom maži me	A
govoril mož je v jezi vneti: »Rešiti more me	le	smrt, le smrt, nič drugega na sveti.« Zavpije	A
mož je v jezi vneti: »Rešiti more me le smrt,	le	smrt, nič drugega na sveti.« Zavpije žena nanj	A
nanj strastnó: »Nikar, nikar mi ne ropoči!	Le	pojdi ‒ vidiš tam vodo?‒	A
glasovi rezki žene ljute: »Končaj življenje,	le	končaj! Jaz sama prosim te, utoni!	A
Na bregu si.	Le	skoči zdaj! Nikar na vrbi dalj ne sloni!	A
duše svoje. In jaz ‒ jaz drugega ne vem, kako	le	bi kaznoval srce ti, ‒ Ker tebi tak sem trn	A
stran 83 . / Literat V nobeno družbo vabljen,	le	sebe je imel, od vseh ljudi pozabljen doma je	A
stric, pomoč!« . / . / stran 87 . / »Pomoč? Hm,	le	neumen ne bodi! Pomoč? Hm, meni je jako žal	A
Vse, kar imamo, deli nam Bog.	Le	njemu prošnjo, njemu zahvalo!« Vrtel je pridno	A
Vrtel je pridno palca okrog. »	Le	pojdi!Pokora je pač pokora Kaj maraš ‒ zdrav	A
Za sleherni študij je škoda ur.	Le	moje lice bliže poglej! Tako sem suh in stisnjen	A
vrednosti moč in oblast zakrita je celemu svetu,	le	kdor ne misli, njemu podari se v last, le on	A
svetu, le kdor ne misli, njemu podari se v last,	le	on jo uživa brezskrben ko ptič. In kdo ne misli	A
ljubezen naše srce. Kje, praviš, bi našel vendar	le	klico, ki vse ti iz nje skrivnosti kipé? Imel	A
Naturam expellas ... . / . / stran 97 . /	Le	vse normalno! Zares, da je žitje viharno, pečalno	A
po svoji dolgi in sivi bradi pa dé: »Ljubezen	le	pusti!Prav!	A
misli njegove se selijo . / . / stran 99 . /	le	vedno v dekličje hišne prostore. Pa tudi, o	A
huda zanjka, za vse pa več ali manj uganka.	Le	škoda je ta, da ugank je še več tako zamotanih	A
vtakne ga v vrata železna, zaneti potem si luč. »	Le	pojdi v globoko podzemlje za mano; Tam doli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani