le (1.201-1.300)

zima, mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne	le	veje smrek, znani tihi breg, vse zapal je sneg	A
koga se upiram, pa po kom vse dni umiram? Ah,	le	tega komaj čakam! ŽENITOVANJSKA PESEM Jate	A
meno 40 Ljubila sva se 41 Ko pred nadlogami 42	Le	pustite mi mladost 43 S pojmovi več, z besedami	A
. / . / stran 8 . / Sveti Jurij ta ni pa	le	cvetni maj, sveti Jurij je božja svoboda in	A
svoboda in življenje in moč in priroda, in tema	le	zimski bil zmaj ... Sveti Jurij ko sonce v njo	A
ljudem! . / . / stran 25 . / Romanska Poj,	le	poj mi dolgo pesem o Mariji tožni z mečem, dolgo	A
zemljo, sanjavost večernih jih ur oznanjuje;	le	pridi še noč ‒: več življenje ni to, če s srcem	A
zdaj teman in sit ves vsake tlake; kadil bi	le	svoj živi dan, ‒ preganjal si oblake! Kostanji	A
‒ Prastaro mi, slavec,	le	poj melodijo, v oblačila le skrij me, noč, svoja	A
Prastaro mi, slavec, le poj melodijo, v oblačila	le	skrij me, noč, svoja, tri leta že ljubim prelepo	A
ni tak tenka, srce pa ‒ ne ljubiš ti me, in ‒	le	to zanič, mladenka! Marica Pod noč skovika	A
nagelj nam in roža sta, marjetica v livadi?	Le	pelin pili smo z vrta, ko bili smo še mladi	A
oholo dekle, in več ko prej ni moj obraz ‒	le	zbudil ponos v njem se, orel stari, in sram	A
starka v plan sneženo o Silvestrovem strmiš,	le	srce ti bolj ledeno: z mojim v prsih spet živiš	A
obstojam strtih dni, ne prevar in ne izkušenj,	le	bodočnost v prsih spi kakor v nožnici meč brušen	A
Hvala vam za vse, ljudje, in za to mojo srečo ‒;	le	da ne hvali vas srce, res ‒ hvalo znal bi večo	A
in kes je zdaj v njih morebiti. In morebiti	le	je hladnost to in dušo hočeš ž njo prikriti	A
dekle, bilo bi hudo, da mi hudo še ‒ moglo bi	le	biti! Ko pred nadlogami Ko pred nadlogami	A
vihar in zima vrh njega miruje. Prešlo je vse,	le	naukov še cel kor je nad teboj; obvaruj bog	A
nikdar in nikoli tega! . / . / stran 43 . /	Le	pustite mi mladost Le pustite mi mladost, potrpite	A
/ . / stran 43 . / Le pustite mi mladost	Le	pustite mi mladost, potrpite z mojo vero, molil	A
ostosti te božje več ni je. . / . / stran 53 . /	Le	zate živim, tak v pripekanju sonca, tak v jezi	A
koga se upiram, pa po kom vse dni umiram? Ah,	le	tega komaj čakam! Snubači Stara vera, star	A
dimih megle se pode in čez planinske viške,	le	dežja v nje, a nam v srce daj rajši svoje bliske	A
sedel, še trenil, zbledel ni nič v lice; ni	le	deklic umel, tudi vragu je vzel vse pisane božje	A
pravice! . / . / stran 76 . / »Čuj, dragi,	le	pojdi zdaj, pojdi nazaj in jutri sem, jutri	A
Ne pojdi, nikari ... « glas v prsih mu pravi, »	le	pojdi,« de drugih, »le pojdi, Pedanj ‒« Na glavo	A
glas v prsih mu pravi, »le pojdi,« de drugih, »	le	pojdi, Pedanj ‒« Na glavo naj svet se postavi	A
Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo sanj, besedi,	le	onih ne, v kterih ljubezen do te plameni. Pozabil	A
Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo dni in noči,	le	onih ne, v kterih iskale te moje oči. Pozabil	A
mnogokaj, dekle, in mnogokaj večno naj spi,	le	ljubezen do te naj gori! Res, oženil bi se	A
imenitna in bolj še bodi imenitna in lepša vsa;	le	da vsaj malo tudi si užitna, ‒ a ne samo ko	A
zima, mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne	le	veje smrek, znani tihi breg, vse zapal je sneg	A
mi, neživa bitja zde takrat srcu se sorodna,	le	človek ne ‒ Razum ima pač, prosto ima voljo	A
zemlja, čuj, spi svet prostran. Dva ne spita	le;	temna to noč, drugi, človek ‒ se sam karajoč	A
vihar, ne noč, pusti žalovanje, Tinka, zate	le	je maj cvetoč, ne pa žalovanje, Tinka. Zate	A
je maj cvetoč, ne pa žalovanje, Tinka. Zate	le	je fant vesel, ki z nikomer v rog ne trobi,	A
Horizont molči. Od neba sem mrak hiti ...	le	še tam iz daljave v te proste širjave brezmejno	A
vdana volji bogov, pokrajina priča z gorami -	le	s kakšnimi nameni, le od kod in kakšen sploh	A
pokrajina priča z gorami - le s kakšnimi nameni,	le	od kod in kakšen sploh je bil ta aziatski sel	A
vnaprejšnjega dogovora ali namiga, pa vendar z več kakor	le	malce negotovosti, nocoj partijo vista opustili	A
ob škarpi - ni tretji dar, ni kelih zlat,	le	pramen las, sprijet z vodenimi dlanmi : ujeta	A
glumačev, prepravljena v kositrne vojake, a zdaj	le	drugo polnoč čakajo, da zopet zažive igrače	A
znoji hladetino ničesar, gluhe ubožne kralje -	le	v kletnem križnem hodniku zaznav je pajka strupeni	A
hodniku zaznav je pajka strupeni oplet napet,	le	v temnih stolpnih linah so srti spoznav, so	A
Gosto se zarisujejo zgodbe, ki to niso. So	le	zgibanke iz sanj.Odleteli trenutki v nebo.	A
vzela bi tudi jetra. Ko se obrne, loči naju	le	naslonjalo potujoče materije, iz toplih oči	A
Bil je prijazen. Nič več EX LIBRIS,	le	še IN VINO VERITAS. Zaživela sva kot brata,	A
O, ti tja ne moreš, deklica, tam se bijejo	le	dečki in mravljice. PIVSKA LEGIJA Zjutraj	A
33 . / da zamijavkajo v temi. Jutri bo mati	le	še motnja včerajšnjega dne. Njena pesem	A
v besedi, a nima prave lege. Vsem se mudi,	le	njemu zastaja korak.Pred nočjo, to dobro ve	A
čapljami in mozaični domovi malih viharnikov.	Le	pogled bo segel čez.Mogoče pesem.	A
gibi so bili mogoči, celo noge so se premikale,	le	resničnega premika ni in ni hotelo biti. Trudil	A
oko v jelkinem trebuhu. Solza? Ah, kaj še,	le	mrzla sled odtekanja, beg v spremembo, ki je	A
Nato sem mesen.	Le	komu postajam sopotnik? Begava si misli.	A
Tam, kjer izgine razdalja, ni tesnobe, je	le	zrnast videz pomladnih gredic. Voz pa pelje	A
odkrijem neiztrohnjeno srce in lobanjo. Vse je	le	trenutek. Beli toni, vmes mavrica in ogenj.	A
vesolja na tipalčice, členčiče ... Gola bit je	le	še zrcalna slika smrtne groze ‒ ena slučajnost	A
gospodari ta zarod, samopriden in nesramen, ki prid	le	in dobiček mu je mari! Ti prosiš kruha ‒ on	A
zato si mladim malo ti prijazen. Izvoljenim	le	hraniš sladko kašo; a kogar vdari roke tvoje	A
zlate pene. Neumen nisi, to se mora reči; oh,	le	predobro si Slovence sodil, ti znaš očitno	A
brez napuha, okusa tebi treba ni in duha, da	le	jedila ga imajo zate. Visoke misli svoje in	A
zabavljal; pater, oh, peccavi, kaj dé, da nam	le	delaš dobre cmoke, če cmok si sam, ki se težkó	A
ti nisi vzor nam učenika. Kdor vedno »ribo«	le	in »raka« sklanja, temné skrivnosti jorove razklada	A
samo s prvaki, vse nanje tvoje letajo puščice,	le	njih napake vidiš in krivice; glej, kaki so	A
ne škodi; saj vi mu tudi mnogokaj izpridite,	le	prestavljaček milosten vam bodi! Nikomur se	A
vstvari, Al pa mi petja sladki dar podari!	Le	pihaj, le pihaj, veter hladán! Le pihaj, ter	A
Al pa mi petja sladki dar podari! Le pihaj,	le	pihaj, veter hladán! Le pihaj, ter hladi mi	A
Le pihaj, le pihaj, veter hladán!	Le	pihaj, ter hladi mi čelo vroče, Saj serca mi	A
nesrečna je in bolna, V temi pozabljena medlí!	Le	jokaj, ali se ne jokaj, Kaj to, deklè! je meni	A
Oj tiho, tiho, serce moje!	Le	malo časa še voljnó Prenašaj bolečine svoje	A
Čuden govor, čudna noša, Drugo je življenje tam;	Le	sercé nam za ljubezen Vroče bije, kakor vam	A
se pri vas mudi, Ti dékle ljubezni vredno!	Le	bliže sem, bati se mi ne smeš, Nasproti mene	A
še ljubila ti, ‒‒ Ti zlato, priserčno dete!	Le	hitro spet v roko popotni les, Pa dalje, dokler	A
‒‒ ‒‒	Le	šumljajte, le skakljajte, Vi valovi krog čolna	A
‒‒ ‒‒ Le šumljajte,	le	skakljajte, Vi valovi krog čolna! Mehke sápice	A
ne izdihuje, Neznan mu strah, neznan je up.	Le	énkrat daj še, majnik zlati! Da glédam zorni	A
nas je zapustila, Zvestoba ž njo šla iz svetá;	Le	v vašem gnejzdu, tica mila! Ljubezen zvesta	A
‒ ‒ Za svojem	le	vsak veseljem hodi, Ti samec vesel, ti žalosten	A
mi sercé; Naj bo resnična, ali kriva, Da me	le	teši, nič ne dé! Ko je sercé še tvoje spalo	A
morebiti sreča Prej ljube dela ni zvesté?	Le	poj, le poj, vesél žvergoli, Cvetó ti zlati	A
morebiti sreča Prej ljube dela ni zvesté? Le poj,	le	poj, vesél žvergoli, Cvetó ti zlati dnevi zdaj	A
je svitli dan! . / . / stran 40 . / Enkrat	le	mislilo si nase, Greh bilo je že to samó; Oh	A
Iz hiše se vmičem v temno noč, Sam ‒ v serci	le	temna žalost z máno! Veselje v tvojo hišo gre	A
Potém se germovje sklene za mano!	Le	pojdi, kamor ti serce velí, Če mari ti ní nič	A
nekdaj glavó, Saj óno ne najde brez mene sreče!	Le	pojdi od mene, le pojdi molčé, Saj ti ne brani	A
ne najde brez mene sreče! Le pojdi od mene,	le	pojdi molčé, Saj ti ne brani nobena sila; Če	A
tihi v dolini logove zagrinja; Ni čuti glasú ‒	le	meni doní Po gozdu samotnem samotna stopinja	A
izbuja se hrepenenje; Kaj tí si mi bila, zdaj še	le	znam ‒ Tako sam, tako sam!	A
Po tebi zdihuje mi hrepeneče; Za tóvarišico	le	žalost imám ‒ Tako sam, tako sam!	A
me glas tolažit hodi, Sladkó priliznjen glas:	Le	miren bodi! O tebi govorí mi, oj mladina!	A
Pa kaj! saj treba ni ti prošnje moje, Sercé	le	blago vedno slušaj svoje! ‒ Po pogrebu Bratje	A
vrati; En krepek požir pa en dober poljub, Takó	le	se stavimo v kljub! Skerbi pa prežé na nas zunaj	A
sirota oslepela? 2. penica: Kaj praviš, oh! je	le	preres, Ko luna solnce že je bledó; Zapira groza	A
naša moč. Pred nami v strahu vse se križa;	Le	hitro! kje je kaj drobiža? Po naši bodete piščali	A
ostre meče. Ták, kakor prej je zopet svet,	Le	urno v tamno luknjo spet! ‒ 1. penica: O zlato	A
vsakemu bom eno‒ravnopravno, Ne več, da voljo	le	storim očetno. Solncu Ti, ki razsvitljaš nar	A
ravnanje; Pretánke ti zanjke staviš ljudem,	Le	varuj, da nam ne zabredeš vanje. 6. Čemú se	A
skerbnó? Nikar se ne pači, lic si ne maži;	Le	v pravi podobi se enkrat pokaži ‒ Gotovo nihčè	A
našel boš veliko, čednih; To dà, prijatelj!	le	malo kaj vrednih! 14. Da zvesta se najde tu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani