le (1.501-1.600)

Kaj je žalost? Jaz poznam	le	eno, le eno: Veselje. Pred polnočjo zazvoni	A
Kaj je žalost? Jaz poznam le eno,	le	eno: Veselje. Pred polnočjo zazvoni rdeči zvon	A
Kajti opolnoči prišlo je razodetje, da so	le	maske, maske, maske. Solze mask Govorimo zaviti	A
religija ubija, vse ubija, ubija človeka.	Le	borba da silo, le borba, borba za novo religijo	A
vse ubija, ubija človeka. Le borba da silo,	le	borba, borba za novo religijo. Za novo religijo	A
brinovka na Kras. Na polju že nikogar več ni,	le	ona preko gmajne leti. In samo lovec ji sledi	A
jaz ne bojim se iti na križ! Jaz se bojim	le	pasti pred tabo, tiste šibkosti se jaz bojim	A
čeprav to življenje imam tako rad, te moram	le	v sveto olje deti, bolni moj brat ... Godba pomladi	A
vtisnjena vanj, kri; poljubljam ga vdan. Mati,	le	tisti kruh, veš, nas lahko hrani, ki v njem	A
prebudimo, da zapustimo te črne temnice in se borimo	le	za en cilj, za oživljenje Velike Resnice. II	A
II Podor! Vse do tal in	le	tako vstal bo nov tempelj, bleščeč in bogat	A
tako vstal bo nov tempelj, bleščeč in bogat, in	le	tako preženemo glad, ki nas tare s predmestno	A
Sezi z rokó! In	le	tako iz pradavnih virov spev o življenju bo	A
nobenih, ampak pustili so svet in šli. Rad bi	le	vedel, kaj je življenje, ko čutiš v sebi nesmrtni	A
Torkar oreh. Dvajsetleten bil je takrat, pa se	le	mu je vsesala v dušo grenka žalost in z bridkostjo	A
črno temino široke noči, . / . / stran 75 . /	le	duša še čaka, da pride On mimo, te srce še čaka	A
Potovanje In tu in tam.	Le	bežno potovanje. Drevo in stolp.	A
mi je poslal valpta, ki tepe in biča, in da	le,	če ponižno bom stal, me vzljubi in me zveliča	A
svetu idej ni ne zmage in ne poraza, živeti je	le	ekstaza, bratje borilci, z mano naprej! Predsmrtnic	A
/ Predsmrtnica Vsi bodo dosegli svoj cilj,	le	jaz ga ne bom dosegel ... Ognja prepoln, poln	A
Kraška vas je v jeseni tiha, ovita v megl�,	le	tu in tam se zasvita lučka v tem�. Tam za črnim	A
dlaneh, bi molčal, tiho, vse tiho za oknom,	le	ogenj bi prasketal. Preproste besede Ljubim	A
preliti in zvoki klavirja bodo potem mogoče	le	zimske zvezde mojim očem. Sam, sam, sam moram	A
pozabim misliti in govoriti in da občutim v sebi	le	eno veličast vesoljstva tihega: Rast. Sam, sam	A
človeštvu novo pot, in kamor srce genija hotelo,	le	tja za njim bo stopal zdravi rod, in v našem	A
polbolestno in sonca svit je žalostno sijal. A	le	trenutek in potem sem vstal in stopil nad pokrajino	A
je brez pepela in v rosi polja tiho zelenela,	le	moj oltar je bil ves razdejan in veter pihal	A
in mu sledi in sam je suženj svoje strasti.	Le	nekaj jih je, ki niso tako, le nekaj jih je	A
svoje strasti. Le nekaj jih je, ki niso tako,	le	nekaj jih je, ki pokonci gredo, ki čutijo dostojanstvo	A
‒ Dosti ur je	le	prešlo, ničesar uzrlo ni oko. Bije stolpna ura	A
strašnejši mir njegov, kot veter ne prši valov.	Le	nekateri utopljenci ne morejo se potopiti do	A
v njihovih očeh ni več oči, v njihovih očeh	le	še ogenj gori, ubija in v smrti združuje ljudi	A
In že gre misel drugam: kaj, zakaj, kako, ni	le	vseeno, če tri so ali tri sto? Po stolih, po	A
bo požgalo, in še sonce, sonce bo ugasnilo,	le	srce, to zvesto, bo ostalo. Videl sem bore rasti	A
....................................... 164	Le	dol se usedi, kaj boš stal ................	A
....................................... 165	Le	enkrat bi videl, kak′ sonce gor gre .......	A
....................................... 166	Le	nocoj še, luna mila .......................	A
....................................... 170	Le	predi dekle, predi ........................	A
ljubiti se smeva al′ ne. . / . / stran 14 . /	Le	kadar boš sama sedela, naj stopim ti jaz pred	A
boš sama sedela, naj stopim ti jaz pred oči,	le	kadar boš sama slonela, spominjaj preteklih	A
po morju plava, drevesa se priklanjajo. O,	le	naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej	A
plava, drevesa se priklanjajo. O, le naprej, o,	le	naprej, dokler je še vetra kej. Barčica po morju	A
Barčica po morju plava, jadra se razpenjajo. O,	le	naprej, o, le naprej, do brezkončnih krajev	A
plava, jadra se razpenjajo. O, le naprej, o,	le	naprej, do brezkončnih krajev mej. Beri, beri	A
zdaj molči, samo moja solza plava, srce moje	le	ječi. Bod′ moja, bod′ moja Bod′ moja, bod	A
tuje ljudstvo so prijat′lji, bratje ne, Slava	le,	slovansko čustvo srce moje veseli. Bog je ustvaril	A
preljubo k pogrebu neso. Pa če jo nesêjo,	le	naj jo neso, saj ne bo več dolgo, ko šel bom	A
Zvoniti bom pustil, kropiti pa ne, kropile jo bodo	le	moje solze. Zagreble jo bodo le moje roke, krog	A
solze. . / . / stran 29 . / Zagreble jo bodo	le	moje roke, krog groba sadil bom cvetlice lepe	A
zajemalo, je ribico zajelo. Ribica prosila je: »	Le	pusti me živeti, rada bi živela še, se z vodico	A
žide kupila bom, pušeljc povila bom, fantič,	le	pridi ponj sam.« Če bom že prišel, ne pridem	A
Daleč je, strah me je, ne znam, ne najdem te,	le	pridi pred kamrico tam. Na vrata bi trkal, pa	A
.« Zame nobene ni, bila si samo ti, zmeraj	le	tebe bom ′mel pred očmi. Dobro jutro, ljub	A
kraju sama zase med grmovjem roža rase, naj	le	rase, naj le rase, o, presrečna rožica. Ko bi	A
zase med grmovjem roža rase, naj le rase, naj	le	rase, o, presrečna rožica. Ko bi rož′ca modra	A
ločila, sam Bog ve, al′ še kdaj se vidiva. Oj,	le	enkrat še v svojem bi življenju jaz rada vid	A
žvrgoli, vse mlade fante prebudi. Mladi fantje,	le	vstanite, drobno pisemce pošljite, do očeta	A
glažek vinca rumení, to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak en glaž, da nam bo krajši	A
glažek vinca rumení, to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak po dva, da bomo vesel	A
glažek vinca rumení, to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak po tri, to nas korajžne	A
glažek vinca rumení, to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak po štir′, da bode vesel	A
glažek vinca rumení, to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak po pet, na zdravje slovenskih	A
Sladko vince ... Prelepo rumeno kak čisto zlato,	le	pijmo pošteno to žlahtno blago! Sladko vince	A
pa godrnja, včasih pa, kjer me vid′, prav′: »	Le	še prid«. Fantje se zbirajo Fantje se zbirajo	A
Čujte zvoniti, počivat zvoni. Zvoni,	le	zvoni nocoj, sladko počivat zapoj. Čujte po	A
Čujte zvoniti, počivat zvoni. Zvoni,	le	zvoni nocoj, sladko počivat zapoj. Gor čez	A
teh ljubic treh hočem si vzeti? Vzel bom pa	le	eno, tisto ta mlajši, ta najbolj ljubi me,	A
sem mi zvon doni, ko ulega mrak se po vasì.	Le	doni, zvon, iz temnih lin, le zbujaj mi na dom	A
se po vasì. Le doni, zvon, iz temnih lin,	le	zbujaj mi na dom spomin. Le zvoni mi tako glasan	A
iz temnih lin, le zbujaj mi na dom spomin.	Le	zvoni mi tako glasan in milo poj čez tujo plan	A
pozna me vsak, vsakogar jaz. Zato pa, zvon,	le	zvoni mi, na tuji zemlji doni mi, ti zvon večerni	A
zemlji doni mi, ti zvon večerni, zvon iz lin,	le	vzbujaj mi na dom spomin. Jager gre na jago	A
rož′ce moje, če jih slan′ca pomori, men′ je	le	za dekle moje, če me ona zapusti. Prav na sredi	A
Na mizi stoji, ′z majol′ke veli: »Oj, bratec,	le	pij, pa druz′ga nalij!« Nalijmo si ga, izpijmo	A
zvonite, na delo budite, ker naše življenje	le	kratek je dan. Kdor hoče živeti in srečo imeti	A
ptičica na tuje gre, v kljunčku nese pisemce,	le	nesi, nesi pisemce do moje ljubice. Ko pisemce	A
pisemce prebrala je, prav milo se jokala je,	le	jokaj, jokaj se, dekle, saj več ne bova vid	A
faš, drugam se hodiš veselit, al′ k men′ pa	le	za kratek čas.« Ko ptičica sem pevala Ko ptičica	A
ko zvezdi dve, ko sonca dva, oh, zdaj pa ...	Le	pod menoj še biva mir, krog mene pa ga ni nikjer	A
še biva mir, krog mene pa ga ni nikjer; srce	le	tja, le tja želi, kjer angel moj leži. Ko sem	A
mir, krog mene pa ga ni nikjer; srce le tja,	le	tja želi, kjer angel moj leži. Ko sem k njej	A
so pa cigani prišli, bilo je ojoj, tekel sem	le,	kar sem mogel, v parno al′ za gnoj. Tralala	A
fantič k meni pride, se mu sabljica svetli. »	Le	dol se k meni usedi na mojo desno stran, da	A
še mleka bom dolila. . / . / stran 165 . /	Le	dol se usedi, kaj boš stal Le dol se usedi	A
stran 165 . / Le dol se usedi, kaj boš stal	Le	dol se usedi, kaj boš stal, kaj boš stoje slovo	A
bo, hojladrijadrija ... . / . / stran 166 . /	Le	enkrat bi videl, kak′ sonce gor gre Le enkrat	A
/ Le enkrat bi videl, kak′ sonce gor gre	Le	enkrat bi videl, kak′ sonce gor gre, bi videl	A
si moč, ne vem nič od dneva, obdaja me noč.	Le	enkrat bi videl višnjevo nebo, zeleno planino	A
višnjevo nebo, zeleno planino in belo goro;	le	enkrat bi videl oblak nad seboj, bi vprašal	A
bi vprašal ga glasno: »Se jočeš z menoj?«	Le	enkrat bi videl dolino in gaj, oh, blagor, veselje	A
gaj, oh, blagor, veselje, kdor vidi ta raj.	Le	enkrat bi videl, kak′ cvetke cveto, med drugim	A
cveto, med drugim, strup meni v prsih neso.	Le	enkrat bi videl soseda v oči, bi vprašal v očesih	A
očesih, kar jezik taji. Svet zame ni ustvarjen,	le	grob si želim, le v grobu resnico in mir zadobim	A
Svet zame ni ustvarjen, le grob si želim,	le	v grobu resnico in mir zadobim. Le nocoj še	A
resnico in mir zadobim. . / . / stran 167 . /	Le	nocoj še, luna mila Le nocoj še, luna mila	A
. / stran 167 . / Le nocoj še, luna mila	Le	nocoj še, luna mila, razsvetljuj mi pot temno	A
solit, frr v bukovje! . / . / stran 171 . /	Le	predi dekle, predi Le predi dekle, predi, prav	A
. / stran 171 . / Le predi dekle, predi	Le	predi dekle, predi, prav lepo nit naredi, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani