le (1.001-1.100)

sréčni bode cvélo. A védel nísem, da je to	le	péna; preváre srce moje ni umélo -- le	A
le péna; preváre srce moje ni umélo --	le	duša mi odslej je spremenjéna. XII.	A
kákor v noči bi se mi sanjálo se zdí mi, da	le	téga ti si kríva.--	A
srcé jim zánje bíje. . / . / stran 194 . /	Le	škóda, da teh vsáka cvétka klíje v glavícah	A
V pozábljenosti grúdi naj cvétka poezíje	le	ostáne -- naj révež pevec se nikár ne trúdi	A
--“ ”	Le	nékaj v pésmi móji se prepíra, kar mi temni	A
kar mi temni -- takó vže líca bléda;	le	nékaj krívo téga je neréda -- iz kar nesréča	A
céla je odkríla -- v nekdánje čáse up me	le	prestávlja.-- --	A
želí naš národ si svobóde. Nè národ ves ... .	le	malo močnih budí v življenje národne mrlíče	A
tvojo čarno temo zemljo to od mene preč da	le	moje ti življenje ne zapustiš nikdar več	A
mano sinoči; vsak si ponosno je pel hvalo;	le	molčal sem jaz. Neprijetno je še mi zvenelo	A
odvíjaš. Ne potújem v onih sredi, ki časté	le	raj cvetan. Vse je glasno, žívo zdàj:	A
prijetno dušo mami -- ko veselje hrupne vabi.	Le	me sprejmi, senčni gàj. OB IZV�RKU	A
mene sámo, revnega človeka muči svet;	le	nesrečnika srdíto seka, muči svet.	A
misli takó: Spomíne 'z dníj veselih	le	glási budíte mí; vonjavo cvetov belih	A
pozni čàs ... Kakó je mràz, kakó drhtím -- in	le	napréj, napréj bežím. 3	A
sedím, ní toliko več mi do vína; pri tebi	le,	draga, veselje dobím, ti moja si knjíga	A
ljubiti prepovéda, vínca ne kupúje záme.	Le	prijátelji preljúbi níso mene zapustíli;	A
poslédni dán se veselíš ljubezni rán.	Le	danes še se klanjam ti, slovó zvečer naznanjam	A
klanjam ti, slovó zvečer naznanjam ti.	Le	hódi, hódi spet na lóv, da vjáme se ti ptíček	A
préd; rad bi dal življenje svôje, da	le	srečen bíl bi svét. Ali moji tihi dnévi	A
okróg me žêne, níkdo ne pogléda mêne,	le	brezup uzrèm povsód. Torej pošlji mi, nebó	A
dnéve, skríj mi žalost, skríj mi réve, zrè	le	srečo naj okó. 12	A
ga močni bog bi sám kazníl ...“ ”Junáki	le	napréj, napréj, nikdó na pópa mi ne gléj	A
poslàl, vso vójsko je sovrág poklàl.	Le	nàs rešílo je nebó, še nàm krvávo je teló	A
nebó, še nàm krvávo je teló, Zatórej	le	napréj, napréj, nikdó na pópa mi ne glej	A
jo v temíne vice hudobnež - in namestu nje	le	noč je.-	A
stvarjênja, da o dnévih žalostne samôte, ko	le	vínce mu življenje hrani - grešne úde si	A
”Vi hudobni satanovi bratje!	Le	trosíte krog po širnem svetu vse laží in	A
Razsvetljeni učenják! Ves svet ná‐te se ozira,	le	še v té zaúpa vsák!“ Modriján se nasmehljá	A
govorí: ”Kaj je slava? ... Plamen sveče, ki	le	kratek čas gorí. Ali bratje moji ljubi	A
Tvoje polne, modre knjíge malokdó je	le	poznàl ... Oh, pozabljen bil si, revež,	A
listi preteklo je stó in stó lét; in v té	le	verjeti je moral do danes ves národ, ves	A
blazno, kakó li mogóče je to: kot mislil	le	jeden je človek, ves svet naj bi mislil takó	A
živahni svet, in ko bliščí se cvet deklét -	le	gledam in strmím. Takràt možjé pobožni	A
vodo píl; imél bi ljubic petkrat pet,	le	čistih, angeljskih deklét - bi z njími se	A
združímo se, v nevstrašni krog vstopímo se,	le	sloge bratske ogenj vroč nam daje moč.	A
jeko čudovito, v úho beséde zveníjo: ”	Le	šumi, vzdihaj, oj ti gozd skrivnóstni, poj	A
pesem zbráno, pesem, ki srce pretresa ...	Le	šumi, vzdíhaj, oj ti gozd skrivnostni, poj	A
mrzla kraljíca. Dà, smrt je tù ... o glejte	le,	v priródi vse na vsprejèm se pripravlja;	A
vsak o sreči neizmerni blodil ... Ali trem	le	krasna sreča sije, izmed vseh so dragi mi	A
krasna sreča sije, izmed vseh so dragi mi	le	trije - Mahomed, in ti si mi četrti, tudi	A
dan: na srcu sem bolan hudó, ozdraviš me	le	ti samó en sam poljub, en sam objem, in	A
kozarci v rokah spijo v sanjah. Vse je v sanjah,	le	v šatoru Dine govorita o ljubezni vroči	A
življenje. Vse, usoda, vse si ti mi vzela,	le	ljubezen bolj močnó si vnela.“ Vroča solza	A
čas beží, beží ali tebe, tebe, ljubček	le	nazaj še ní ...“ ”Kdó si, kdo si, temen pógled	A
ob jezeru se tožno, sova oglasí ... njé,	le	njé nikar ne prašaj bolna deva ti ...	A
željá ... Da bi bila za trenotek, za trenotek	le	samá. Drug ti je sedèl ob strani róko	A
da je zvesta duša tvoja, da si moja in	le	moja. In vso dolgo noč sem gledal, kaj	A
a sedaj je srce tvoje večno moje in	le	moje ti med vsemi najkrasnejša, meni deva	A
ZAKAJ? Zakaj življenje ní, zakaj trenotek	le	krasán! Ne gledal tožen bi nazaj in ne	A
obràz, o tebi sanjam srečne sanje svoje	le	k tebi vodi me življenje moje, in naj bi	A
in - trpim. . / . / stran 207 . / Naj trpí	le	srce moje, saj trpeti zná, malo sreče	A
prevèč, prevèč, in zató je pókoj meni	le	nesreče sel grozèč. ROSNO JE DREV� JESENSKO	A
zaželjenem spal bi sladko pod zemljó. A	le	plakaj, temno drevje: ljubi njeno me srcé	A
srce hrepení. Ti si mi pomlád življenja,	le	po tebi hrepenim, in na krilih sladke nade	A
temne jaz se ne bojím. . / . / stran 216 . /	Le	jedno, jedno stráši mi srcé: da ti bi več	A
ljubíla! Naj sreča mi je še takó nemíla	le	jedno, jedno straši mi srcé: saj níkdo je	A
zapustila ... Da ti bi več gorkó me ne ljubíla,	le	to jedíno straši mi srcé. NA ZEMLJO	A
sladki ti spomín preteklih dníj budé.	LE	ENKRAT ŠE, OJ DEKLICA Le enkrat še, oj	A
LE ENKRAT ŠE, OJ DEKLICA	Le	enkrat še, oj deklica pri tebi bil bi ràd	A
enkrat še, oj deklica pri tebi bil bi ràd,	le	enkrat še poljubil te četudi zadnjikrat.	A
obràz. Oj vzbudi se, srcé bolnó, četudi	le	za hip samó, za hip samó se mi radúj,	A
ni zašlo še solnce in sneg zapadel ní,	le	njeno, njeno srce več zame ne gori.	A
bi ponižal, naj bi vihár me pogúbil! Da	le	enkràt, le enkràt kdo bi od srca me ljubil	A
naj bi vihár me pogúbil! Da le enkràt,	le	enkràt kdo bi od srca me ljubil ...“	A
že okó je moje trudno že je od solzá,	le	kedàj še v njem zasíje rosni svit gorjá.	A
že je srce moje, trudno je od bolečin,	le	kedàj še pesem žalno oživí spomín.	A
míne hipni ràj. In tedàj pa mi ostane	le	še vince presladkó; o zató nalij mi vina	A
ljubil zvesto nisi me ljubila, sladka sreča	le	spomine v srci mojem je pustíla ... Kadar	A
ógenj mu očí in srce mu še bolj zbolí ...	LE	ENKRuT SEM VIDEL, DRAGA Le enkràt sem videl	A
LE ENKRuT SEM VIDEL, DRAGA	Le	enkràt sem videl, draga lice tvoje, le enkràt	A
Le enkràt sem videl, draga lice tvoje,	le	enkràt; le enkràt je bilo srečno srce	A
sem videl, draga lice tvoje, le enkràt;	le	enkràt je bilo srečno srce moje, le enkràt	A
enkràt; le enkràt je bilo srečno srce moje,	le	enkràt ... Ali kdó pozná jo rádost če jo	A
enkràt ... Ali kdó pozná jo rádost če jo píje	le	enkràt?...	A
... Solnce ne prikliče vesne če zasíje	le	enkràt ... OJ LJUBICA KRASNu, POGLÉJ	A
zakrile z nočno haljo svetle zvezde; in	le	časih v noči jasni zró še s svítom obledélim	A
temna je kot nebó v jesenski mrzli noči ...	Le	za trenótek njé okó ljubó mi je svetílo,	A
moj zlati up izginil Bog ve kam je. Naj	le	nesó pokopat jo pomlád nočí viharne, še	A
preteklih ne vrne se nikdár, ostàl je	le	spomina poslednji lepi žar. Pa kaj bi	A
nebó in zemlja, če osreči me, Helena, ah	le	jeden tvoj smehljàj ... Zašuštela je v aléji	A
višavi jasni, da jim z gorkim žarkom boža	le	trenótek črno lice. In stoletja in stoletja	A
Naj vodi kamor hoče me življenje, da tebe	le	ne izgubím nikdar. 5	A
6 Ostani	le	trenotek še pri meni, trenotek še naj gledam	A
za naju obádva je premajhen moj dom.	Le	šest desek podolgo in dvoje počez, nič	A
devica, v stran sem se obrnil jaz. Ljubica,	le	hitro, hitro, ne obračaj se nazaj: že	A
in nad njo plavajo lunini žarki ... Daj,	le	odkrij obraz ... Okno zagrniva, da ne boš	A
diha v zraku, zadnje jutro moje sreče.	Le	še enkrat me poljubi ... Noč in smrt bo zdaj	A
noč in dan te vnovič križa greh strašan.	Le	ona polni mi glavó, povsod jaz gledam njó	A
ona polni mi glavó, povsod jaz gledam njó,	le	njó; kot večne luči sveti žar gorí očí	A
nobeden vzdih več ne pové, kakó umira mi srcé.	Le	k njemu sili moj korak, le njega vidi pógled	A
umira mi srcé. Le k njemu sili moj korak,	le	njega vidi pógled vsak; njegovo lice je bledó	A
strmi v nebó, kakó vzdihuje, moli spet:	Le	eno si želim, popred ko pred obrazom ti	A
mramornat obraz, lepota brez življenja,	le	v očeh je ugašal truden plamen. _ _ _	A
hodijo - opletale so se pač in pregibale so se	le	iz navade - in moje oči so bile zatisnjene in	A
brv, ki so omahovale preko nje moje nogé; in	le	zategadelj sem morda prišel preko te brvi, sam	A
izrazili s trpko grajo o grešnosti te vrste. Ali	le	malo jih je, ki imajo toliko krepke volje, da	A
vidim, da sem poštenega vagabunda, ki je v meni,	le	za veliko silo oblekel v dostojno obleko; ali	A
4 Na licu nobenem gorjá ni,	le	meni je srce tesnó, Heleno v bleščeči dvorani	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani