Krasna, ko sen neizmerna pod njo počiva ravan, tiho visoko je polje, kot da v njem mir bil vsejan ‒ Tamkaj v daljavi le motno lučica svetla blešči ... tiha, spokojna kot otrok v nočni zibelki se zdi. Oh, kako lahno drhti mi, v solzah se srce smehlja, ah, tu na prsih objetje celega čutim sveta ...