nova beseda iz Slovenije
tako, ker se dobro poznajo, Da same na sebi | le | malo veljajo. 16. Preostro soditi žené je | A |
‒ Jaz pojem | le | kar takó, (Če pesem je žvergolenje to) Ko tica | A |
prislovico tisto, Ki pravi: Čistemu vse je čisto. | Le | tó še samó, da te dèlj ne mudim, In da se spodobno | A |
pesmi mi tvoje niso po godi, Ostró jih sodi, | Le | hud mi, prosim te, bralec! ne bodi! ‒ VI. | A |
in sestré; Kje zibelka je moja tekla? To sam | le | bog nebeški vé! V berlogu divjem v gostem gozdu | A |
se joče, Sam, v veži zapuščen sedé. Pogled | le‒ | tá presune mene, Solzé mi pridejo v očí; Tešiti | A |
ne govori; Ostro ti je prepovedal zdravnik, | Le | to, prijatelj! mi stori.” „Zdravnik in pa vi | A |
ste čudni ljudjé, Ležati vam moram po sili; | Le | persi so mi še malo slabé, Krepki so udje in | A |
... | Le | dalje, le dalje, vedno naprej, Naprej do bele | A |
... Le dalje, | le | dalje, vedno naprej, Naprej do bele Ljubljane | A |
Križ nam je zdaj orožje.” | Le | urno, urno za menó V Marije varstvo na goró | A |
Ko zjutraj na nebu zvezde bledé, Domu še | le | truden se vračam od nje. Vzemite, prijatelji | A |
povej mi, ljubi moj brat! Poglej, ogovori me | le | enkrat. Zakaj ti pogled je temán in strašán | A |
jaz in ti.” ‒ . / . / stran 94 . / ‒„Počakaj | le | malo, sodnik strašán! Da gledam vsaj enkrat | A |
domovja ni; Oh! jokajo se milijoni, Če eden | le | se veseli. Od rojstva vedno pa do groba Človeka | A |
mraz me spreleta, Svét mi je tuj‒domu, domu! | Le | ti si dobra, čista, sveta, Pri tebi bom našel | A |
To bolečine vse ozdravi! | Le | skozi tamne smerti vrata Do tebe me popelje | A |
mi nikar, Možgani vroči! ne zavrite mi, Takó | le | dolgo, da si preslepim Z zvijačami sercé, da | A |
tujo streho, pa vesél In srečen, v serci z eno | le | željó: Da gledal materi obličje bi Enkrat!‒ | A |
. / stran 6 . / Naša pesem Moja pesem ni | le | moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem | A |
moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem ni | le | moja pesem, to je boj vseh nas! Biti mlad v | A |
je drobni sneg ... nežno hrepenim po ženi. Naj | le | pada beli sneg in zabriše vse poti, da se vroče | A |
žice pno se v daljo. Ves kraj je čudno nem, | le | dvoje sivih vran je odletelo v južno stran. | A |
belem svetu. Vprašanje mučno je z menoj: »Kaj | le | s teboj, s teboj bo, narod moj?« Pred smrtjo | A |
21 . / Kralj Matjaž Bradati kralj Matjaž | le | spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni | A |
Borovelj. Naš kralj, naš bradati Matjaž pa | le | spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek | A |
kakor norci, brez srca, ki jim življenje je | le | dvoje dalo: hudičev strah in upanje brez dna | A |
malo naših, nas je brez števila, in vendar si | le | ti rešila, da ni v potoke malodušja se vsa mi | A |
denem svojo dlan, kot takrat, ko je cvel jasmin, | le | brez strahu in bolečin. VIII Vem, deklè, v | A |
nam na ustih, čakaje, da kdo jih zapoje! A vi | le | molčite, kot trnje bi v grlih imeli, bojite | A |
ki letos ga bomo zrušili. Zato bo to leto | le | naše in naša bo letos pomlad! Slovenska pesem | A |
trhle bilke, ki po toči ovené, ker mi nismo | le | številke, smo ljudje! Edino hlapci cvilijo ponižno | A |
hrasti, ki nad vami zdaj šumé ... Pa sem dala vam | le | eno srce, a tegá iz prs izrujte in viharjem | A |
prelita. . / . / stran 84 . / Pesem talcev | Le | nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta | A |
pademo v gramozni jami kakor dobra, zvesta četa. | Le | nikar ne jočite za nami, laže nam bo pasti, | A |
rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami ... | Le | nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta | A |
Že dolgo je, odkar več skupaj nismo, da bi | le | to lahko ti rekel, da sem zdrav. A kam naj pišem | A |
ostali? Jaz sem še srečen, ker sem jim ušel; | le | kaj s teboj je, so te kam pregnali, te v Šleziji | A |
metuljček leh_n že leta prekrasno porisan. | Le | hitro, otroci, le hitro na vlak! ‒ kot veter | A |
že leta prekrasno porisan. Le hitro, otroci, | le | hitro na vlak! ‒ kot veter poteče v lesovje | A |
rega, rega, rega!« A škržatek ugovarja: »Žgi, | le | žgi nam, sonce zlato, doli na zeleno trato! | A |
muho je ubila, hop, na vejo poskočila ... Žgi, | le | žgi nam, sonce zlato, doli na zeleno trato! | A |
leho sred prosa zdaj postavil sem »moža«. O, | le | kriči zdaj živ žav, dobro vem, da ti ni prav | A |
mene, vse že dremlje, vse že spava, vetrček | le | nad vodico se sprehaja, poigrava. Tam na bregu | A |
prelepem vrancu sveti Jurij spet prijaše! Naj | le | srečno jezdi po poljanah, strmem klancu! Vitez | A |
živo je v poljani, zopet je veselo vse. Žita | le | več ne šumijo, detelja več ne dehti; klasi na | A |
odpele so. V polju vlada sveti mir ‒ suho listje | le | trepeče in otožno šepeta, hladen vetrič z vej | A |
mi! In ‒ ne mislite od sebe daleč pet pedi, | le | pet pedi ... !« 5. Prepeličke se vrnejo Na | A |
že res jesen je? Vse je v polni rasti, list | le | ta rumen je. Ah, seveda, saj že tudi sred poletja | A |
zvene mnogo cvetja. . /\ .. stran 30 . \/ Ne | le | sred poletja - v zgodnji že pomladi mnogo lepih | A |
ve... Z očmi te pač nisem iskala, iskalo te je | le | srce. Predramilo me je vprašanje: Kaj neki bi | A |
. /\ .. stran 76 . \/ Silhueta Vse tiho je | le | v gozdu sova vpije: njen glas odmeva po samotni | A |
pode; sredi najlepšega dneva temno je včasih | le | bliski ognjeni vzžare... Roparska ptica in toča | A |
strun kipé! kaj veseli zvoki lepe pesmi tuje! | Le | uho jim včasih rado prisluškuje, a jih ne razume | A |
jasen spev zamre mu... . /\ .. stran 35 . \/ | Le | čakam čas... Zakaj je moj virček ustavil brezskrbni | A |
Naš kres počasi dogoreva in drugi že ugašajo... | Le | vrisk pastirjev še odmeva čez hrib, dolino v | A |
Kako nekoč bila mi draga ti si! | Le | pošumevaj s klasjem svojim zlatim le smej se | A |
ti si! Le pošumevaj s klasjem svojim zlatim | le | smej se v soncu pod neba obokom pojo naj ti | A |
Dolina moja, dom moj nič več nisi! | Le | včasih se prikradeš v sanje zlate Kot na prelepo | A |
z žuljavimi bi rokami najlepše, pol razcvele | le | cvetove ponesel vsak večer jih med grobove, | A |
dan je malce bolj hladnó. Želimo si lahko | le, | dá bi, ko čas bo tu, normalno šli, ne pa dotolčeni | A |
se cvrejo kot nemočni zajci. A čudno je, da | le | malo poprej še je madež bil na moji nočni srajci | A |
Tratice za hišami črne in spolzke. Nad njimi | le | Bog. In Njegova nebeška simfonija. | A |
kot kakšna »haunted house« iz Lizardov. Danes | le | malokdo jo še porajta, verjetno v njej ni več | A |
porajta, verjetno v njej ni več niti duhov. | Le | par korakov stran jutránja gneča in tiri pred | A |
vidim Andrijo - spet priden je kot mravlja, | le | da je mrtev - film se mi razvija in vidim Medulin | A |
ubog hudič, ki vse življenje ni zaslužil nič, | le | čudne votle face v bron klesal... Naprej bo treba | A |
naselje, tule za Dravo. V hiši, kjer živim, sta | le | gospa, ki Abrahama melje in cucek, ki ga komajda | A |
imenovala, ker spominja po fizionomiji na Predina, | le | da je manjši in odlično zna z otroki. Vedno | A |
vsakdanji subjekt. Pesništvo v tem primeru ni | le | prikazovanje sveta, temveč tudi prisotnost vzvišenega | A |
vzvišenega, ki se v podobni obliki morda kaže | le | še v mistični religioznosti. Različni pesniki | A |
govor na upodobitveno raven, ki jo premorejo | le | zelo dobri mojstri estetskega kreiranja umetniškega | A |
štirih sonetnih vencev moremo na koncu dodati | le | še ugotovitev o osnovnih, za bralca pomembnih | A |
značilnostih Krajnčeve poezije. Navedimo jih | le | nekaj. Asociativno zagotovo v opisovanju ljubezenske | A |
Avstriji, kjer še vedno živi moja sestrična Nataša, | le | Bernhardta (izg.Bèrnard) ni več; Zbogom, orožje | A |
bom tam našla odgovora niti na eden »Zakaj?« | le | to: Naprej ne bom mogla več in več ne bom mogla | A |
kazalce vrti, od dolgih večerov utrujena luč | le | s težavo gori. Življenje je trdo. | A |
vejo nad sabo. . /\ .. stran 27 . \/ Imam | le | noge bežečega volka Hodim po ulici in gledam | A |
od zgoraj navzdol: Tedaj je umrl. Zdaj imam | le | noge bežečega volka in pljuča, ki hočejo dihati | A |
so bile, moje srce tudi ne in ne moje roke. | Le | deklica je ostala, kot je bila in zdaj sta se | A |
bolj kot včeraj, ljubim zdaj te in za zmeraj pa | le | iščem, česar ni: hrepenenje vedno mlado, ki | A |
nesreča mine, v času utopiš spomine, da imaš | le, | česar ni: hrepenenje vedno mlado, ki prek vseh | A |
Vsaka pomlad je bila prva in zadnja. | Le | tisti, ki so me gonili, imajo spomin. Vsaka | A |
Jutra pa ni. | Le | spomin je pomešan z dremežem in sanjami. Prsti | A |
in zapisano. Dobrih želja je toliko kot muk | le | da so muke skale, želje pa veter. Ljubim njega | A |
srebrnih v njegovih redkih, bledorjavih laseh. | Le | ovratnik je bel in poškrobljen kakor mrliški | A |
postavljeni, da dva in dva se neprestano gledata. | Le | eden je obrnjen stran, zaznamovan, v spomin | A |
zmaji so: po dva in dva se neprestano gledata. | Le | eden je obrnjen stran, zaznamovan. Rože | A |
naporom ključ vrti. Tudi on ne misli nič, | le | kot včeraj in kot lani in pred pol stoletja | A |
potovanje je krožno in nihče po željah ne preseda | le | s svinčnikom včasih se vračam in delam znamenja | A |
Luin: www.omnibus.se/beseda) UVOD Poet, | le | malokomu znan, leži po svetu razmetan; da kip | A |
Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu | le | še ni? Kaj mi razkrilo boš, valovje? | A |
za tropom ovčic. Saj tukaj na sončni višavi | le | sam sem, le sam gospodar živejem po pameti zdravi | A |
ovčic. Saj tukaj na sončni višavi le sam sem, | le | sam gospodar živejem po pameti zdravi, za muhe | A |
ZIBELKI Počivaj mirno, angel šibki, ki dni | le | šteješ, ne še let, počivaj srečno v topli zibki | A |
so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj. Zato | le | spavaj, angel šibki, ki nič ne veš še, kaj je | A |
nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj, | le | semkaj k meni sedi, okó v okó mi gledi! Pogled | A |
če nikdó na sveti, jaz bom pod skrb te vzel, | le | rasti v lepem cveti, cvetú bom jaz vesel. Za | A |
nikoder ni! . / . / stran 33 . / V MRAKU | Le | utoni, utoni za goró, le ugasi, sonce, luč svetló | A |
stran 33 . / V MRAKU Le utoni, utoni za goró, | le | ugasi, sonce, luč svetló, oj, padi, padi gosti | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |