le (1.301-1.400)

tako, ker se dobro poznajo, Da same na sebi	le	malo veljajo. 16. Preostro soditi žené je	A
‒ Jaz pojem	le	kar takó, (Če pesem je žvergolenje to) Ko tica	A
prislovico tisto, Ki pravi: Čistemu vse je čisto.	Le	tó še samó, da te dèlj ne mudim, In da se spodobno	A
pesmi mi tvoje niso po godi, Ostró jih sodi,	Le	hud mi, prosim te, bralec! ne bodi! ‒ VI.	A
in sestré; Kje zibelka je moja tekla? To sam	le	bog nebeški vé! V berlogu divjem v gostem gozdu	A
se joče, Sam, v veži zapuščen sedé. Pogled	le‒	tá presune mene, Solzé mi pridejo v očí; Tešiti	A
ne govori; Ostro ti je prepovedal zdravnik,	Le	to, prijatelj! mi stori.” „Zdravnik in pa vi	A
ste čudni ljudjé, Ležati vam moram po sili;	Le	persi so mi še malo slabé, Krepki so udje in	A
...	Le	dalje, le dalje, vedno naprej, Naprej do bele	A
... Le dalje,	le	dalje, vedno naprej, Naprej do bele Ljubljane	A
Križ nam je zdaj orožje.”	Le	urno, urno za menó V Marije varstvo na goró	A
Ko zjutraj na nebu zvezde bledé, Domu še	le	truden se vračam od nje. Vzemite, prijatelji	A
povej mi, ljubi moj brat! Poglej, ogovori me	le	enkrat. Zakaj ti pogled je temán in strašán	A
jaz in ti.” ‒ . / . / stran 94 . / ‒„Počakaj	le	malo, sodnik strašán! Da gledam vsaj enkrat	A
domovja ni; Oh! jokajo se milijoni, Če eden	le	se veseli. Od rojstva vedno pa do groba Človeka	A
mraz me spreleta, Svét mi je tuj‒domu, domu!	Le	ti si dobra, čista, sveta, Pri tebi bom našel	A
To bolečine vse ozdravi!	Le	skozi tamne smerti vrata Do tebe me popelje	A
mi nikar, Možgani vroči! ne zavrite mi, Takó	le	dolgo, da si preslepim Z zvijačami sercé, da	A
tujo streho, pa vesél In srečen, v serci z eno	le	željó: Da gledal materi obličje bi Enkrat!‒	A
. / stran 6 . / Naša pesem Moja pesem ni	le	moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem	A
moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem ni	le	moja pesem, to je boj vseh nas! Biti mlad v	A
je drobni sneg ... nežno hrepenim po ženi. Naj	le	pada beli sneg in zabriše vse poti, da se vroče	A
žice pno se v daljo. Ves kraj je čudno nem,	le	dvoje sivih vran je odletelo v južno stran.	A
belem svetu. Vprašanje mučno je z menoj: »Kaj	le	s teboj, s teboj bo, narod moj?« Pred smrtjo	A
21 . / Kralj Matjaž Bradati kralj Matjaž	le	spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni	A
Borovelj. Naš kralj, naš bradati Matjaž pa	le	spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek	A
kakor norci, brez srca, ki jim življenje je	le	dvoje dalo: hudičev strah in upanje brez dna	A
malo naših, nas je brez števila, in vendar si	le	ti rešila, da ni v potoke malodušja se vsa mi	A
denem svojo dlan, kot takrat, ko je cvel jasmin,	le	brez strahu in bolečin. VIII Vem, deklè, v	A
nam na ustih, čakaje, da kdo jih zapoje! A vi	le	molčite, kot trnje bi v grlih imeli, bojite	A
ki letos ga bomo zrušili. Zato bo to leto	le	naše in naša bo letos pomlad! Slovenska pesem	A
trhle bilke, ki po toči ovené, ker mi nismo	le	številke, smo ljudje! Edino hlapci cvilijo ponižno	A
hrasti, ki nad vami zdaj šumé ... Pa sem dala vam	le	eno srce, a tegá iz prs izrujte in viharjem	A
prelita. . / . / stran 84 . / Pesem talcev	Le	nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta	A
pademo v gramozni jami kakor dobra, zvesta četa.	Le	nikar ne jočite za nami, laže nam bo pasti,	A
rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami ...	Le	nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta	A
Že dolgo je, odkar več skupaj nismo, da bi	le	to lahko ti rekel, da sem zdrav. A kam naj pišem	A
ostali? Jaz sem še srečen, ker sem jim ušel;	le	kaj s teboj je, so te kam pregnali, te v Šleziji	A
metuljček leh_n že leta prekrasno porisan.	Le	hitro, otroci, le hitro na vlak! ‒ kot veter	A
že leta prekrasno porisan. Le hitro, otroci,	le	hitro na vlak! ‒ kot veter poteče v lesovje	A
rega, rega, rega!« A škržatek ugovarja: »Žgi,	le	žgi nam, sonce zlato, doli na zeleno trato!	A
muho je ubila, hop, na vejo poskočila ... Žgi,	le	žgi nam, sonce zlato, doli na zeleno trato!	A
leho sred prosa zdaj postavil sem »moža«. O,	le	kriči zdaj živ žav, dobro vem, da ti ni prav	A
mene, vse že dremlje, vse že spava, vetrček	le	nad vodico se sprehaja, poigrava. Tam na bregu	A
prelepem vrancu sveti Jurij spet prijaše! Naj	le	srečno jezdi po poljanah, strmem klancu! Vitez	A
živo je v poljani, zopet je veselo vse. Žita	le	več ne šumijo, detelja več ne dehti; klasi na	A
odpele so. V polju vlada sveti mir ‒ suho listje	le	trepeče in otožno šepeta, hladen vetrič z vej	A
mi! In ‒ ne mislite od sebe daleč pet pedi,	le	pet pedi ... !« 5. Prepeličke se vrnejo Na	A
že res jesen je? Vse je v polni rasti, list	le	ta rumen je. Ah, seveda, saj že tudi sred poletja	A
zvene mnogo cvetja. . /\ .. stran 30 . \/ Ne	le	sred poletja - v zgodnji že pomladi mnogo lepih	A
ve... Z očmi te pač nisem iskala, iskalo te je	le	srce. Predramilo me je vprašanje: Kaj neki bi	A
. /\ .. stran 76 . \/ Silhueta Vse tiho je	le	v gozdu sova vpije: njen glas odmeva po samotni	A
pode; sredi najlepšega dneva temno je včasih	le	bliski ognjeni vzžare... Roparska ptica in toča	A
strun kipé! kaj veseli zvoki lepe pesmi tuje!	Le	uho jim včasih rado prisluškuje, a jih ne razume	A
jasen spev zamre mu... . /\ .. stran 35 . \/	Le	čakam čas... Zakaj je moj virček ustavil brezskrbni	A
Naš kres počasi dogoreva in drugi že ugašajo...	Le	vrisk pastirjev še odmeva čez hrib, dolino v	A
Kako nekoč bila mi draga ti si!	Le	pošumevaj s klasjem svojim zlatim le smej se	A
ti si! Le pošumevaj s klasjem svojim zlatim	le	smej se v soncu pod neba obokom pojo naj ti	A
Dolina moja, dom moj nič več nisi!	Le	včasih se prikradeš v sanje zlate Kot na prelepo	A
z žuljavimi bi rokami najlepše, pol razcvele	le	cvetove ponesel vsak večer jih med grobove,	A
dan je malce bolj hladnó. Želimo si lahko	le,	dá bi, ko čas bo tu, normalno šli, ne pa dotolčeni	A
se cvrejo kot nemočni zajci. A čudno je, da	le	malo poprej še je madež bil na moji nočni srajci	A
Tratice za hišami črne in spolzke. Nad njimi	le	Bog. In Njegova nebeška simfonija.	A
kot kakšna »haunted house« iz Lizardov. Danes	le	malokdo jo še porajta, verjetno v njej ni več	A
porajta, verjetno v njej ni več niti duhov.	Le	par korakov stran jutránja gneča in tiri pred	A
vidim Andrijo - spet priden je kot mravlja,	le	da je mrtev - film se mi razvija in vidim Medulin	A
ubog hudič, ki vse življenje ni zaslužil nič,	le	čudne votle face v bron klesal... Naprej bo treba	A
naselje, tule za Dravo. V hiši, kjer živim, sta	le	gospa, ki Abrahama melje in cucek, ki ga komajda	A
imenovala, ker spominja po fizionomiji na Predina,	le	da je manjši in odlično zna z otroki. Vedno	A
vsakdanji subjekt. Pesništvo v tem primeru ni	le	prikazovanje sveta, temveč tudi prisotnost vzvišenega	A
vzvišenega, ki se v podobni obliki morda kaže	le	še v mistični religioznosti. Različni pesniki	A
govor na upodobitveno raven, ki jo premorejo	le	zelo dobri mojstri estetskega kreiranja umetniškega	A
štirih sonetnih vencev moremo na koncu dodati	le	še ugotovitev o osnovnih, za bralca pomembnih	A
značilnostih Krajnčeve poezije. Navedimo jih	le	nekaj. Asociativno zagotovo v opisovanju ljubezenske	A
Avstriji, kjer še vedno živi moja sestrična Nataša,	le	Bernhardta (izg.Bèrnard) ni več; Zbogom, orožje	A
bom tam našla odgovora niti na eden »Zakaj?«	le	to: Naprej ne bom mogla več in več ne bom mogla	A
kazalce vrti, od dolgih večerov utrujena luč	le	s težavo gori. Življenje je trdo.	A
vejo nad sabo. . /\ .. stran 27 . \/ Imam	le	noge bežečega volka Hodim po ulici in gledam	A
od zgoraj navzdol: Tedaj je umrl. Zdaj imam	le	noge bežečega volka in pljuča, ki hočejo dihati	A
so bile, moje srce tudi ne in ne moje roke.	Le	deklica je ostala, kot je bila in zdaj sta se	A
bolj kot včeraj, ljubim zdaj te in za zmeraj pa	le	iščem, česar ni: hrepenenje vedno mlado, ki	A
nesreča mine, v času utopiš spomine, da imaš	le,	česar ni: hrepenenje vedno mlado, ki prek vseh	A
Vsaka pomlad je bila prva in zadnja.	Le	tisti, ki so me gonili, imajo spomin. Vsaka	A
Jutra pa ni.	Le	spomin je pomešan z dremežem in sanjami. Prsti	A
in zapisano. Dobrih želja je toliko kot muk	le	da so muke skale, želje pa veter. Ljubim njega	A
srebrnih v njegovih redkih, bledorjavih laseh.	Le	ovratnik je bel in poškrobljen kakor mrliški	A
postavljeni, da dva in dva se neprestano gledata.	Le	eden je obrnjen stran, zaznamovan, v spomin	A
zmaji so: po dva in dva se neprestano gledata.	Le	eden je obrnjen stran, zaznamovan. Rože	A
naporom ključ vrti. Tudi on ne misli nič,	le	kot včeraj in kot lani in pred pol stoletja	A
potovanje je krožno in nihče po željah ne preseda	le	s svinčnikom včasih se vračam in delam znamenja	A
Luin: www.omnibus.se/beseda) UVOD Poet,	le	malokomu znan, leži po svetu razmetan; da kip	A
Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu	le	še ni? Kaj mi razkrilo boš, valovje?	A
za tropom ovčic. Saj tukaj na sončni višavi	le	sam sem, le sam gospodar živejem po pameti zdravi	A
ovčic. Saj tukaj na sončni višavi le sam sem,	le	sam gospodar živejem po pameti zdravi, za muhe	A
ZIBELKI Počivaj mirno, angel šibki, ki dni	le	šteješ, ne še let, počivaj srečno v topli zibki	A
so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj. Zato	le	spavaj, angel šibki, ki nič ne veš še, kaj je	A
nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj,	le	semkaj k meni sedi, okó v okó mi gledi! Pogled	A
če nikdó na sveti, jaz bom pod skrb te vzel,	le	rasti v lepem cveti, cvetú bom jaz vesel. Za	A
nikoder ni! . / . / stran 33 . / V MRAKU	Le	utoni, utoni za goró, le ugasi, sonce, luč svetló	A
stran 33 . / V MRAKU Le utoni, utoni za goró,	le	ugasi, sonce, luč svetló, oj, padi, padi gosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani