nova beseda iz Slovenije

le (1.301-1.400)


tako, ker se dobro poznajo, Da same na sebi      le      malo veljajo. 16. Preostro soditi žené je  A
‒ Jaz pojem      le      kar takó, (Če pesem je žvergolenje to) Ko tica  A
prislovico tisto, Ki pravi: Čistemu vse je čisto.      Le      tó še samó, da te dèlj ne mudim, In da se spodobno  A
pesmi mi tvoje niso po godi, Ostró jih sodi,      Le      hud mi, prosim te, bralec! ne bodi! ‒ VI.   A
in sestré; Kje zibelka je moja tekla? To sam      le      bog nebeški vé! V berlogu divjem v gostem gozdu  A
se joče, Sam, v veži zapuščen sedé. Pogled      le‒     tá presune mene, Solzé mi pridejo v očí; Tešiti  A
ne govori; Ostro ti je prepovedal zdravnik,      Le      to, prijatelj! mi stori.” „Zdravnik in pa vi  A
ste čudni ljudjé, Ležati vam moram po sili;      Le      persi so mi še malo slabé, Krepki so udje in  A
...      Le      dalje, le dalje, vedno naprej, Naprej do bele  A
... Le dalje,      le      dalje, vedno naprej, Naprej do bele Ljubljane  A
Križ nam je zdaj orožje.”      Le      urno, urno za menó V Marije varstvo na goró  A
Ko zjutraj na nebu zvezde bledé, Domu še      le      truden se vračam od nje. Vzemite, prijatelji  A
povej mi, ljubi moj brat! Poglej, ogovori me      le      enkrat. Zakaj ti pogled je temán in strašán  A
jaz in ti.” ‒ . / . / stran 94 . / ‒„Počakaj      le      malo, sodnik strašán! Da gledam vsaj enkrat  A
domovja ni; Oh! jokajo se milijoni, Če eden      le      se veseli. Od rojstva vedno pa do groba Človeka  A
mraz me spreleta, Svét mi je tuj‒domu, domu!      Le      ti si dobra, čista, sveta, Pri tebi bom našel  A
To bolečine vse ozdravi!      Le      skozi tamne smerti vrata Do tebe me popelje  A
mi nikar, Možgani vroči! ne zavrite mi, Takó      le      dolgo, da si preslepim Z zvijačami sercé, da  A
tujo streho, pa vesél In srečen, v serci z eno      le      željó: Da gledal materi obličje bi Enkrat!‒  A
. / stran 6 . / Naša pesem Moja pesem ni      le      moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem  A
moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem ni      le      moja pesem, to je boj vseh nas! Biti mlad v  A
je drobni sneg ... nežno hrepenim po ženi. Naj      le      pada beli sneg in zabriše vse poti, da se vroče  A
žice pno se v daljo. Ves kraj je čudno nem,      le      dvoje sivih vran je odletelo v južno stran.  A
belem svetu. Vprašanje mučno je z menoj: »Kaj      le      s teboj, s teboj bo, narod moj?« Pred smrtjo  A
21 . / Kralj Matjaž Bradati kralj Matjaž      le      spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni  A
Borovelj. Naš kralj, naš bradati Matjaž pa      le      spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek  A
kakor norci, brez srca, ki jim življenje je      le      dvoje dalo: hudičev strah in upanje brez dna  A
malo naših, nas je brez števila, in vendar si      le      ti rešila, da ni v potoke malodušja se vsa mi  A
denem svojo dlan, kot takrat, ko je cvel jasmin,      le      brez strahu in bolečin. VIII Vem, deklè, v  A
nam na ustih, čakaje, da kdo jih zapoje! A vi      le      molčite, kot trnje bi v grlih imeli, bojite  A
ki letos ga bomo zrušili. Zato bo to leto      le      naše in naša bo letos pomlad! Slovenska pesem  A
trhle bilke, ki po toči ovené, ker mi nismo      le      številke, smo ljudje! Edino hlapci cvilijo ponižno  A
hrasti, ki nad vami zdaj šumé ... Pa sem dala vam      le      eno srce, a tegá iz prs izrujte in viharjem  A
prelita. . / . / stran 84 . / Pesem talcev      Le      nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta  A
pademo v gramozni jami kakor dobra, zvesta četa.      Le      nikar ne jočite za nami, laže nam bo pasti,  A
rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami ...      Le      nikar ne jočite za nami, žene, matere, dekleta  A
Že dolgo je, odkar več skupaj nismo, da bi      le      to lahko ti rekel, da sem zdrav. A kam naj pišem  A
ostali? Jaz sem še srečen, ker sem jim ušel;      le      kaj s teboj je, so te kam pregnali, te v Šleziji  A
metuljček leh_n že leta prekrasno porisan.      Le      hitro, otroci, le hitro na vlak! ‒ kot veter  A
že leta prekrasno porisan. Le hitro, otroci,      le      hitro na vlak! ‒ kot veter poteče v lesovje  A
rega, rega, rega!« A škržatek ugovarja: »Žgi,      le      žgi nam, sonce zlato, doli na zeleno trato!  A
muho je ubila, hop, na vejo poskočila ... Žgi,      le      žgi nam, sonce zlato, doli na zeleno trato!  A
leho sred prosa zdaj postavil sem »moža«. O,      le      kriči zdaj živ žav, dobro vem, da ti ni prav  A
mene, vse že dremlje, vse že spava, vetrček      le      nad vodico se sprehaja, poigrava. Tam na bregu  A
prelepem vrancu sveti Jurij spet prijaše! Naj      le      srečno jezdi po poljanah, strmem klancu! Vitez  A
živo je v poljani, zopet je veselo vse. Žita      le      več ne šumijo, detelja več ne dehti; klasi na  A
odpele so. V polju vlada sveti mir ‒ suho listje      le      trepeče in otožno šepeta, hladen vetrič z vej  A
mi! In ‒ ne mislite od sebe daleč pet pedi,      le      pet pedi ... !« 5. Prepeličke se vrnejo Na  A
že res jesen je? Vse je v polni rasti, list      le      ta rumen je. Ah, seveda, saj že tudi sred poletja  A
zvene mnogo cvetja. . /\ .. stran 30 . \/ Ne      le      sred poletja - v zgodnji že pomladi mnogo lepih  A
ve... Z očmi te pač nisem iskala, iskalo te je      le      srce. Predramilo me je vprašanje: Kaj neki bi  A
. /\ .. stran 76 . \/ Silhueta Vse tiho je      le      v gozdu sova vpije: njen glas odmeva po samotni  A
pode; sredi najlepšega dneva temno je včasih      le      bliski ognjeni vzžare... Roparska ptica in toča  A
strun kipé! kaj veseli zvoki lepe pesmi tuje!      Le      uho jim včasih rado prisluškuje, a jih ne razume  A
jasen spev zamre mu... . /\ .. stran 35 . \/      Le      čakam čas... Zakaj je moj virček ustavil brezskrbni  A
Naš kres počasi dogoreva in drugi že ugašajo...      Le      vrisk pastirjev še odmeva čez hrib, dolino v  A
Kako nekoč bila mi draga ti si!      Le      pošumevaj s klasjem svojim zlatim le smej se  A
ti si! Le pošumevaj s klasjem svojim zlatim      le      smej se v soncu pod neba obokom pojo naj ti  A
Dolina moja, dom moj nič več nisi!      Le      včasih se prikradeš v sanje zlate Kot na prelepo  A
z žuljavimi bi rokami najlepše, pol razcvele      le      cvetove ponesel vsak večer jih med grobove,  A
dan je malce bolj hladnó. Želimo si lahko      le,      dá bi, ko čas bo tu, normalno šli, ne pa dotolčeni  A
se cvrejo kot nemočni zajci. A čudno je, da      le      malo poprej še je madež bil na moji nočni srajci  A
Tratice za hišami črne in spolzke. Nad njimi      le      Bog. In Njegova nebeška simfonija.   A
kot kakšna »haunted house« iz Lizardov. Danes      le      malokdo jo še porajta, verjetno v njej ni več  A
porajta, verjetno v njej ni več niti duhov.      Le      par korakov stran jutránja gneča in tiri pred  A
vidim Andrijo - spet priden je kot mravlja,      le      da je mrtev - film se mi razvija in vidim Medulin  A
ubog hudič, ki vse življenje ni zaslužil nič,      le      čudne votle face v bron klesal... Naprej bo treba  A
naselje, tule za Dravo. V hiši, kjer živim, sta      le      gospa, ki Abrahama melje in cucek, ki ga komajda  A
imenovala, ker spominja po fizionomiji na Predina,      le      da je manjši in odlično zna z otroki. Vedno  A
vsakdanji subjekt. Pesništvo v tem primeru ni      le      prikazovanje sveta, temveč tudi prisotnost vzvišenega  A
vzvišenega, ki se v podobni obliki morda kaže      le      še v mistični religioznosti. Različni pesniki  A
govor na upodobitveno raven, ki jo premorejo      le      zelo dobri mojstri estetskega kreiranja umetniškega  A
štirih sonetnih vencev moremo na koncu dodati      le      še ugotovitev o osnovnih, za bralca pomembnih  A
značilnostih Krajnčeve poezije. Navedimo jih      le      nekaj. Asociativno zagotovo v opisovanju ljubezenske  A
Avstriji, kjer še vedno živi moja sestrična Nataša,      le      Bernhardta (izg.Bèrnard) ni več; Zbogom, orožje  A
bom tam našla odgovora niti na eden »Zakaj?«      le      to: Naprej ne bom mogla več in več ne bom mogla  A
kazalce vrti, od dolgih večerov utrujena luč      le      s težavo gori. Življenje je trdo.   A
vejo nad sabo. . /\ .. stran 27 . \/ Imam      le      noge bežečega volka Hodim po ulici in gledam  A
od zgoraj navzdol: Tedaj je umrl. Zdaj imam      le      noge bežečega volka in pljuča, ki hočejo dihati  A
so bile, moje srce tudi ne in ne moje roke.      Le      deklica je ostala, kot je bila in zdaj sta se  A
bolj kot včeraj, ljubim zdaj te in za zmeraj pa      le      iščem, česar ni: hrepenenje vedno mlado, ki  A
nesreča mine, v času utopiš spomine, da imaš      le,      česar ni: hrepenenje vedno mlado, ki prek vseh  A
Vsaka pomlad je bila prva in zadnja.      Le      tisti, ki so me gonili, imajo spomin. Vsaka  A
Jutra pa ni.      Le      spomin je pomešan z dremežem in sanjami. Prsti  A
in zapisano. Dobrih želja je toliko kot muk      le      da so muke skale, želje pa veter. Ljubim njega  A
srebrnih v njegovih redkih, bledorjavih laseh.      Le      ovratnik je bel in poškrobljen kakor mrliški  A
postavljeni, da dva in dva se neprestano gledata.      Le      eden je obrnjen stran, zaznamovan, v spomin  A
zmaji so: po dva in dva se neprestano gledata.      Le      eden je obrnjen stran, zaznamovan. Rože   A
naporom ključ vrti. Tudi on ne misli nič,      le      kot včeraj in kot lani in pred pol stoletja  A
potovanje je krožno in nihče po željah ne preseda      le      s svinčnikom včasih se vračam in delam znamenja  A
Luin: www.omnibus.se/beseda) UVOD Poet,      le      malokomu znan, leži po svetu razmetan; da kip  A
Kdaj srečno moje bo domovje? Rešitve njemu      le      še ni? Kaj mi razkrilo boš, valovje?   A
za tropom ovčic. Saj tukaj na sončni višavi      le      sam sem, le sam gospodar živejem po pameti zdravi  A
ovčic. Saj tukaj na sončni višavi le sam sem,      le      sam gospodar živejem po pameti zdravi, za muhe  A
ZIBELKI Počivaj mirno, angel šibki, ki dni      le      šteješ, ne še let, počivaj srečno v topli zibki  A
so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj. Zato      le      spavaj, angel šibki, ki nič ne veš še, kaj je  A
nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj,      le      semkaj k meni sedi, okó v okó mi gledi! Pogled  A
če nikdó na sveti, jaz bom pod skrb te vzel,      le      rasti v lepem cveti, cvetú bom jaz vesel. Za  A
nikoder ni! . / . / stran 33 . / V MRAKU      Le      utoni, utoni za goró, le ugasi, sonce, luč svetló  A
stran 33 . / V MRAKU Le utoni, utoni za goró,      le      ugasi, sonce, luč svetló, oj, padi, padi gosti  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA