le (1.401-1.500)

čemu, oj sončece zlató? Povsod sirotam sevaš	le,	nesrečen rod ogrevaš le! Kdo gledal bi ta hrib	A
Povsod sirotam sevaš le, nesrečen rod ogrevaš	le!	Kdo gledal bi ta hrib in dol, zaklet le v revo	A
ogrevaš le! Kdo gledal bi ta hrib in dol, zaklet	le	v revo, jok in bol, hinavstva, zmot, trpljenja	A
teži spomin me svojih, ljudskih bolečin.	Le	skrij se, sonce jasno, skrij, izgini svet izpred	A
. / stran 36 . / Saj meni so tudi ti dóli	le	prod, duh lepše, srečnejše mi sluti ‒ kako jaz	A
/ . / stran 37 . / VINSKI DUHOVI Točaj,	le	znova kupo mi napolni, hladila daj, zdravila	A
stran 42 . / kjer obesi mehko gnezdo; prazen je	le	moj, edin, ker nesreče jaz sem sin, rojen pod	A
ne prineseš ga s seboj, ne najdeš tu miru.	Le	romaj, romaj svojo pot, glej, svet je lep ko	A
ne more, ž njo skleniti se nikdar ne more.	Le	vzdihljáji mórja gor kipijo; luno v temne megle	A
Ne čutiš ‒ naj srca ne vara te čut! ‒ da vhod	le	v življenje je s cvetjem posut! Ne slutiš, da	A
posut! Ne slutiš, da cvetje, na stèzo nastlano,	le	trnje zakriva, da zvene ti rano? Prijatelj,	A
pridnih rok! Ti migni ‒ blisku žar se upihne,	le	prst zavzdigni ‒ grom potihne, le vêli ‒ bič	A
se upihne, le prst zavzdigni ‒ grom potihne,	le	vêli ‒ bič se razdrobi, le žêli ‒ led se raztopi	A
zavzdigni ‒ grom potihne, le vêli ‒ bič se razdrobi,	le	žêli ‒ led se raztopi, in roka, ki je prej grozila	A
svetilnikov več in kropilnikov ni: žare ji	le	luči na nebu goreče, kropé jo megle izpod néba	A
Nesvetega nič še ni prišlo v ta hram, duhovi	le	blagi kraljujejo tam, in božji krilatec svetišču	A
Tl VESELO POJ!	Le	zelêni, senčni gaj, dúhti nad menoj; jaz kot	A
mrjem pod teboj. Kaj ti, drobni ptiček, dem:	Le	veselo poj! Poj, četudi jaz sem nem, stari znanec	A
krepkó žgoliš vrh zelenih vej, vedno v cvetju	le	živiš, srečen si vselèj. Ko si v južni zletel	A
nebo, zemlja cvete kot nekdaj žívo in lepó.	Le	skoz jasni zrak, moj ptič, pa skoz senčni gaj	A
SLOVO IN NAROČILO (Ig. Gruntarju)	Le	pojdi torej, duša draga, čeprav težkó mi je	A
zdaj pri bratih, življenje zdaj vzorom daj!	Le	pojdi torej, duša blaga, srčnó na delo sveto	A
sirot, s krvjó, solzami napojena, ki bol poznaš	le,	nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj zlata	A
vredna ti, da krona venča te kraljeva. A trnov	le	tvoj venec je, in rod tvoj rod-mučenec je; sovražni	A
koprneče: »Naj grem, naj grem s teboj še jaz!«	Le	hrepenel jaz bodem k tebi, ne bom po tebi žaloval	A
Bridkósti in boli tam nisem poznal, pijoč	le	sladkosti sem rasel; ‒ da bil bi pač vedno tam	A
najprvo sebi usul, vtopíl se v misli neme sem,	le	Bog je sam jih čul. Pozval nato krdela sem in	A
blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna	le	sled solzá in ran. To pač je siromakov rod,	A
blagoslov sem roke vzel ter kliknil sem krepkó: »	Le	vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan	A
lijo grenké solzé, v nebo gorké prošnjé! O,	le	klečite, le molite, po nepozabnih vam solzite	A
solzé, v nebo gorké prošnjé! O, le klečite,	le	molite, po nepozabnih vam solzite, da bode grob	A
ve moj raj, jaz tudi ločim se sedaj: a Bog	le	vé, kaj tu pustim, in Bog le vé, kaj zdaj trpim	A
se sedaj: a Bog le vé, kaj tu pustim, in Bog	le	vé, kaj zdaj trpim. Tu narod biva še krepák	A
tja v tuji moram kraj; kako mi pa je to težkó,	le	on tam gori ve samó. Oj zbogom, domovinski svet	A
ponosen se mi zdiš, stoječ po bitvi na planjavi:	le	njega bojni grom ni strl, tovariše je vse podrl	A
pregroznem, splošnem je potopu, zanesel malemu	le	tropu. Ves rešeni človeški rod tedaj en sam	A
stran 115 . / Ta svetla luč ‒ moj srčni žar,	le	njej plamti in bo vsekdar, in z duše cvetjem	A
da sad prepovedan ti sreče je sad? Turčini	le	smejo v tvoji deželi sladkosti piti in biti	A
ljubil, in rajši oko kot biser izgubil! Saj on	le	je bil luč mojih oči, ki bil bi jasníl noči	A
neznanih potiče se blazen, živi mu v spominu	le	kletve zavest in kazni preteče bojazen. Okrog	A
silnèj in silnèj in sled korakov zagrinja.	Le	više in više se vzpenja v breg, že sredi je	A
se vzpenja v breg, že sredi je gore visoke,	le	dalje bori se, naj pada sneg, saj jutri je dan	A
pada sneg, saj jutri je dan že poroke. A sneg	le	silnejši usiplje oblak nasiplje zamete snežene	A
zemljana vsakterega tre, s človekom najprvim rojena	le	z zadnjim človekom zamre. Iz mrtvega kam domovanja	A
isker našega duha ‒ iz luči večne so rojeni,	le	v njenem se žaré plameni. Zato pa sveti vsak	A
je grenkó. . / . / stran 9 . / Zatorej srce	le	čutom se vdajaj, in radosti se neizmerne napajaj	A
razlega, naj se zemlja stresa; jaz pa vendar imam	le	na nji nebesa! Hitra sprememba Čez kratkih	A
več vas z vodíco hladno rosila. Lilije bele,	le	usehníte! Z mano cvetele, z mano veníte!	A
deklica veter prosi. »Nikar je ne usliši,	le	huje, veter, piši!« Obujenke Skopal sem globoko	A
Ali srce se ustavlja, vse drugače govorí,	le	prisego še ponavlja, ne odreči mi velí. Davno	A
nogam djanja, žal jeziku besedí; srce vedno	le	priganja, ponoviti blage dní. Trgal rože sem	A
da kdaj mi hvaležen ptičev jetnikov je bil	le	en sam? Ptičica ujeta, če sem ti nadležen, hišo	A
davno vem; kaj ogibaš se pred mano, odgovarjaš	le	očém? Pusti strah in moja bodi, v dar srce ti	A
stran 47 . / Mogoče kedàj, mogoče nikdar;	le	roko podaj in ‒ Bog te obvar′! Spomin Hladnotihi	A
Kaj mi čejo rožice, rož′ce lepo pisane? Tebe	le	srca kraljico, tebe le želim devico. To se	A
ce lepo pisane? Tebe le srca kraljico, tebe	le	želim devico. To se vpraša Kadar mene se spominja	A
z menoj? . / . / stran 51 . / Vasovalec	Le	burja naj vleče, zapade naj sneg, drevesa obleče	A
nebesom meglé, po vetru se obrača. Jaz tak živim	le	tjavendan, ne vprašam, kaj me čaka; ti si želiš	A
. / . / stran 54 . / Zadnji večer Nocój,	le	še nocój naj mesec bo svetèl, ko k meni ljubček	A
ljubiš? . / . / stran 58 . / Zbogom Ti moža si	le	iskala, da dobiš si miren kot, ko berača me	A
izza goré, to tudi ni ravno poljé; to misel	le	je žalostna na sredi srca mojega. Pomlad In	A
Al spet si tukaj, znanec moj?	Le	dvigni se, naglas zapoj; ljubezni glas, veselja	A
Vse tako je, kakor poprej, bleščeče in veselo;	le	ti srcé, le ti srcé, le ti si mi zbolelo! Studenca	A
kakor poprej, bleščeče in veselo; le ti srcé,	le	ti srcé, le ti si mi zbolelo! Studenca Vštric	A
bleščeče in veselo; le ti srcé, le ti srcé,	le	ti si mi zbolelo! Studenca Vštric spod goré	A
nikár! . / . / stran 96 . / Nauk Dragi sin,	le	k meni sedi in poslušaj svéte zlate! Kaj je	A
kaj ne, zvedi, da posije sreča nate. Prva,	le	veruj očetu, skušnja ga je izučila, prva sila	A
sila. Bog je hrano in pijačo vsem v potrebo	le	ustvaril, vede, znanstva za igračo sitim glavam	A
podaril. Da bi mogel svet obstati, pamet dal je	le	nekterim, revež naj prebiva v blati, dan bolestim	A
preveč. Tušek Sicer ga Bog ni zanemaril, srce	le	babje mu je ustvaril. Stritar Da ni od naše	A
»Kaj vraga ne veste, kaj ogenj zbudi?	Le	slame prižgite, ta rada gori.« Pač slame imamo	A
102 . / Pač slame imamo, ne vemo, kam z njo,	le	ognja nam manjka, da ožgali bi jo. »Dva lésa	A
to biti, saj naši možje si drgnejo glave, pa	le	so mokré. »Če je pa le-taka, pomoči ne vem;	A
svečani dan, ko zemlja prosta, prost bo rod in Bog	le	sam bo naš gospod. Nemarni rod, ti slug druhal	A
‒ Da	le	med igračo kaj deščic imamo, mar malo nam zanje	A
zlatih črkah v zgodovini se beró narodov čini;	le	od našega ni glasa s prejšnjega ne zdanj′ga	A
pokrilo trupel broj, ki jih je posekal boj.	Le	odpri mi grobe svoje, daj nazaj mi brate moje	A
stresel ga je mraz, od jeze bil mu bled obraz. »	Le	semkaj, semkaj, moj vrtnár!« tak klical pa je	A
doslej ti moj, denès pa greš na lov z menój.	Le	vzemi puško risano in z mano pojdi na goró,	A
polnoči, po starem gradu vse že spi, hči knezova	le	še ne spi, pri njej še svetla luč gori. Na vrtu	A
vrtu pa stoji nekdó, premilo prosi, presladkó: »	Le	pojdi, ljubica, z menoj, da poročiva se nocoj	A
moj, postój, postój, ne beži pred menoj!« »	Le	hiti, hiti, ljubica, saj že na koncu pota sva	A
ne hitim; se mladih in zalih ljudi ne bojim;	le	malo sprehodit sem tod se prišla, kjer voda	A
usta, o ljubica, prst! Naj pride, če mora,	le	krst; saj tudi ljubezni za dva srce mi zadosti	A
v dar. »Pogače ne maram, za vino ne baram,	le	sama ga pij!« Še prstan si sname: »Ta prstan	A
ve, od kje sinjina. Krilata je ptica edina,	le	ona sme preletavati cvet; ni v času strahov	A
Ne bom vidna tvojim očem.	Le	drevesu brez imen. Puščavnik bom, na ladjo sveto	A
Vsi so podobni svetlobi najinih časov.	Le	obrazi so tuji, se nagnem daleč do prelazov	A
megleni nasad. Do tu, od tu dalje ni več iskanj,	le	roža črna, roža sveta postaja bela megla. V	A
na očeh imajo mrak. Deblo nima listov, vej,	le	srce, ki hrepeni in trepeta. Se groma neizgovorjenih	A
prebira črke smrti. V prvi knjigi me ni, so	le	ogledala in črepinje. Med valovi imena mest	A
življenje in ko jih je ujela ... Videla jih je	le	za hip, že v naslednjem trenutku so zbežali	A
se skrili, tja, v svojo božanskost. Je bil to	le	privid, bežen pogled? Bogovi so ostali v Sonji	A
čustvo avtorice. Toda bogovi se bodo prikazali	le	tistemu, ki jih bo priznaval in ki ga ne bo	A
Fakti preganjajo umetnost. Fantje, fantje,	le	korajžo! Kar potrebujete, dobite v trpljenju	A
Fakti preganjajo umetnost. Fantje, fantje,	le	korajžo. Jaz sem pogumen za tri.	A
romantik Ob žalostnem oknu. Vsako slovo je	le	enkrat. Čujem modrega konja.	A
duše v sivini, mi s srci izjokanimi, mi, ki	le	matere nas še poznajo, naše dobre matere. Mi	A
Vrt je teman.	Le	tvoj obraz je lilijsko bel, Mirijam. Lilijsko	A
Povsod je tišina: na polju, na nebu, v oblakih,	le	jaz bežim, gorim s svojim ognjem pekočim in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani