In v sanjavi mesečini zasijalo je zidovje in navzgor polnočne sence stegale roké so črne.
V sobi, komaj razsvetljeni je ležala bolna mati, skoro je že smrt dahnila na upali ji obraz; in ob vzglavju mlada žena - mramornat obraz, lepota brez življenja, le v očeh je ugašal truden plamen. _ _ _ _ _ _ _
”Dora, glej, kako iz greha bi se sreča ti rodila, glej, kako bi rože zrasle iz solzá neštetih mojih?