komaj (1.401-1.500)

ni bil lačen, še do rumenih bobov mu je bilo	komaj.	Srce pa mu je bilo težko, tiščalo ga je k tlom	A
trudoma okrenila glavo; govorila je tiho in	komaj	razumljivo: ”Bojim se, da ga ne bo ... da ga	A
nanj!“ je izpregovorila starka s tihim glasom;	komaj,	da so se premaknile njene ustnice. ”Kako	A
spodaj Lužarica s tako tihim glasom, da ga je	komaj	razločil. ”Ne spim; saj sem komaj legel.	A
da ga je komaj razločil. ”Ne spim; saj sem	komaj	legel.“ ”Glej, zdaj ga ni več tam ob vznožju	A
s tako tihim glasom, da bi čulo njene besede	komaj	uho, prižeto na ustnice: ”Nič se ne boj noči	A
pač jutra in tudi jaz bi ga bil lahko čakal.“	Komaj	par korakov je stopil Šimen in samotne hiše	A
kdo ji bo zatisnil oči, če izdihne v samoti?	Komaj	se je odpeljal gospod, še eno uro ni, ko sem	A
”Hej, Šimen, odkod pa ti?	Komaj	dobra ura je, ko se je napravil popoten človek	A
zjasnilo popolnoma in zvezde so sijale. III	Komaj	se je bil napotil hlapec po gospoda in so zatonili	A
to pokrajino do konca in so željne počitka;	komaj	enkrat se še ozre oko po dolgi poti, ozre se	A
drugače bi bila videla, da se je bil kazalec šele	komaj	pomaknil od enajste.Skozi okno je svetila zmerom	A
praznikov.“ Popotnik je jedel gorko potico;	komaj	da je čutil mehko masleno testo na izsušenem	A
že pred davnim časom, ali šele v tej minuti.	Komaj	je legel, komaj je začutil prijetno toploto	A
časom, ali šele v tej minuti. Komaj je legel,	komaj	je začutil prijetno toploto, je pomislil popotnik	A
/ Mojih rok ne rabi nihče, preslabotne so,	komaj	da še lomijo kruh.Nihče se ne ozre name, - čemu	A
sliši glasove; kakor iz velike daljave govore v	komaj	razločne besede: ”Oče mu je umrl, siromaku	A
uglajeni cesti. Toda njegovi koraki so bili majhni,	komaj	da se je ganil z mesta in život je bil upognjen	A
pod jasnim nebom se mu je zdela še bližja,	komaj	par korakov pod holmom.Popotnik se je začudil	A
Popotnik je poslušal izkušnjavca in se mu je	komaj	ubranil. Tudi njegovo srce je bilo že trudno	A
črna senca. Popotnik ni opazil, da se mu noge	komaj	še premikajo, da stoji skoro na mestu. Zazibal	A
vesoljnosti - noga! V teh časih, v katerih vihar mi	komaj	še diha v zatišje, gledam rad nazaj na mnogotero	A
neprekosljiva - kam je šlo vse? Ničevo je, smešno,	komaj	še pomilovanja vredno; pod nogo leži, strto	A
Vzel je nebogljenec, joj mu!	Komaj	se je dotaknil same lupine črnega piruha, je	A
prihajal k tebi, ves omamljen, kakor uročen,	komaj	še človek. Poslušal si me z usmiljenim ušesom	A
Mici, kako lep prstan so mi dali mati! --	Komaj	to rečem, Mici pa v jok!Saj je bil meni namenjenl	A
slovenskega nazadnjaštva, -- in ubita je še	komaj	porojena svobodna beseda.Napósled jo blagoslovi	A
”Sin moj, ti ljubi otrok moj!“	Komaj	je videl to roko, to lice, te oči, komaj je	A
moj!“ Komaj je videl to roko, to lice, te oči,	komaj	je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne	A
nevarnost zaradi ene krone?“ Nasmehnil se je	komaj	z očmi. ”Pa mi daj vsaj eno cigareto!“	A
štrlela daleč iz rokavov, hlače so mu segale	komaj	do gležnjev. ”Če je tako, pa nikar nič ne	A
odnekod tista strašna pesem, napol pridušena,	komaj	razločna. ”Adolar ... Marko Cingara ...“	A
nogah. Pred obrazom ji je plavala črna tančica,	komaj	vidna, kakor iz pajčevine spletena. Njen	A
križajo debele, plave žile. Truden sem, da	komaj	še premikam noge.In sredi te muke, te utrujenosti	A
bil don Alfonso, takrat ga še nisem ljubila;	komaj	da sem mislila nanj.Ali v tistem trenotku, ko	A
na svojo pot, ga pohodijo v kri in blato, še	komaj	da se dobro okrene ...Očitajo mi, da sem se prelevil	A
vesti in pameti. Da naposled ni prah in pepel,	komaj	še hrana vrbi in sok potočnicam; temveč da živi	A
na svoji lehi opravim svojo sveto dolžnost!	Komaj	sem bil razustil to svojo namero, so se mi smejali	A
odskoči od črnega kamna ter se ti vrne v srce. Še	komaj	so zaslutili, da se pogovarjam z visokimi idejami	A
če bi moral z golimi nogami do samih zvezd.	Komaj	sem tako prisegel in obljubil, se je prikazala	A
strahopetnosti!“ Srečal je drugega tovariša in	komaj	da ga je spoznal.Nekdaj veseli fant, ki je govoril	A
ukazal! Glej, moja zvezda je ugasnila ... še	komaj	vem, da mi je kdaj svetila.Preslab sem bil,	A
pripeljal Majar včeraj, ni za petsto, temveč	komaj	za tristo goldinarjev.Mrzel pot jo oblije ...	A
mu tako židovsko prodajala ... nič! Izguba je	komaj	za trideset goldinarjev manjša! Marijci je	A
jesenskega jutra sem se rano vzdramil; danilo se je	komaj,	v izbi je bil somrak.Velika je bila izba, ali	A
pred seboj. Tako me je bilo groza, da sem si	komaj	upal dihati; ležal sem čisto mirno, oči široko	A
sem se dogodkov, ki so se vršili, ko sem bil	komaj	dobro shodil in so me še oblačili v dolgo neokretno	A
pridružil. Zelo tenak in majhen je bil, segel mi je	komaj	do komolca; stopal je sključen, s težavo je	A
kdaj, posegel je na polico in je odščipnil,	komaj	da se je bil prav dotaknil skorje; in pokazala	A
flanelo, tako tesno zavit in zadelan, da mi	komaj	še nos gleda izpod nje. To je moje življenje	A
ustnice napete, gledal je v tla s kalnimi očmi.	Komaj	da sem ga spoznal. ”Kaj se je zgodilo, Marijan	A
naključje je naredilo, da sva šla pred oltar;	komaj	sem vedel, katera kleči na moji levi strani	A
ves čas, kolikor sem ga poznal. Živega vidim	komaj	še za meglami; čemeren obraz, sivkasta, zgrbljena	A
njih smehljaju tisti posebni izraz, ko človek	komaj	še strpi, da bi v zmedi trpljenja, slepote in	A
posteljo v ozadju. Rumena luč svetilke sega	komaj	do srede sobe; oba obraza sta v senci. ”Kdaj	A
Zdelo se mi je, da je zmerom temnejše v sobi;	komaj	sem še razločeval njen obraz; svetlikal se je	A
bilo izkopanih dvoje velikih, globokih jam.	Komaj	se je zgenila, komaj ozrla, kadar so se odprle	A
velikih, globokih jam. Komaj se je zgenila,	komaj	ozrla, kadar so se odprle duri in je stopil	A
šmarnic, hijacint in belih rož. Stal je tam	komaj	minuto; njegov obraz je bil trd in resen, ustnice	A
neba. In poslednji, osamljeni atom, drobna,	komaj	vidna gubica pod desnim očesom se je širila	A
Sam ne izpregovori nikoli, ne vidi ga človek,	komaj	da ga duha. Zagovornikov pa ima veliko število	A
pretresljive resnice, je zdaj pač le nerodno,	komaj	razumljivo jecanje.Zakaj daleč je že tisti čas	A
siromak, in je sanjal, o lepoti morda celo, o	komaj	razumljivi, nemoralni; toda premagal se je in	A
sinoči, gospod adjunkt?“ -- Še pogledal ni,	komaj	da je pozdravil.”Eh, zabavali smo se!“ šel je	A
Stopiva v lopo!“ Vlažno in temno je bilo v lopi,	komaj	sva si videla v obraz. Sedela sva tesno drug	A
neizmerne. In vse sanje so se nenadoma izpolnile,	komaj	da jih je porodilo srce, zagledalo oko.Čudovito	A
vsakdanjih, nelepih skrbi, in morda tudi polna	komaj	zavednega, nečistega poželenja, kakor se budi	A
... Zdaj jo gledam in jo	komaj	še poznam.Najmanjša poteza na njenem obrazu	A
Lani je snubil v mestu -- poznam jo, tisto,	komaj	šestnajst let je -- pa je bil nekoč sam z njo	A
jezé in molčé ...“ O Bog! -- sem pomislila -- in	komaj	par tednov je vmes, še komaj par dní, par kratkih	A
pomislila -- in komaj par tednov je vmes, še	komaj	par dní, par kratkih ur!Torej je bila laž tudi	A
je govoril tudi mlad fant, ki sem ga bil prej	komaj	opazil.Sedel je tam čisto koncu mize, nič posebno	A
dela najbrž ne bodo zoreli pred njegovimi očmi,	komaj	pred očmi njegovih vnukov.In kar je najhujše	A
oknu in tudi on se pač ni ozrl ... Nekoč -- eh,	komaj	par tednov je bilo odtistihdob -- pride k meni	A
iskalo tolažbe v prihodnosti, temveč v čudnih,	komaj	razločnih sanjah, ki so se porajale iz davnih	A
nobeden žarek ne prodrè več skozi težko listje,	komaj	še razločim pot in kakor sladek strah, kakor	A
je bil strahovito; obraz mu je bil zabuhel,	komaj	še človeški; oči so mu bile zalite z vlago;	A
njegov pogled ni bil več tako romantično otožen,	komaj	še, da je bil sled bolesti v njegovem srcu.	A
hribi na obzorju so se bili potopili vanjo;	komaj	je še razločevalo oko polja in vasi in ceste	A
ničvrednega človeka nego je umetnik! Saj si upam	komaj	na cesto.Vsakdo se ozrè name postrani, s pol	A
pol zaničljivim, pol škodoželjnim pogledom in	komaj	da me ne opsuje v obraz: 𠆪li te nič ni sram	A
svetile pač ob urah, ko so gledale lepoto.	Komaj	še je bil podoben tistemu človeku, ki se je	A
sem se nasmehnila. Ne, ne ... to še ni jesen;	komaj	v maju hladen večer!...	A
Lahko noč, gospa!“ Stisnil mi je roko in	komaj	da mi je pogledal v obraz. Neizrečeno smešna	A
sem razločila natanko vsako potezo, celo tisti	komaj	vidni nasmešek ob ustnicah, tisti nasmešek,	A
govorilo je naglas iz njegovih oči, iz tistega	komaj	vidnega nasmeška ob ustnicah je govorilo: ”Glej	A
jezik in je zarožljal z verigo, ko sem se ga	komaj	doteknila.Ti strašni, strašni parkelj!	A
pozdravila Minka; kakor da je bil šel mimo nje	komaj	dan življenja; prav tako vesel in navihan je	A
soba? . / . / stran 88 . / To ni življenje,	komaj	da so umazane sanje ...Velikomestno življenje	A
bilo na ulici; tako visoko je bilo nebo, da sem	komaj	razločevala zvezde; in naokrog črna poslopja	A
”Poznala, gospa!“	Komaj	so se premikale njene ustnice in še globlje	A
slišim pijane, hripave glasove, brezmiselne,	komaj	razločne besede, prikipele omahovaje, opotekaje	A
iz umazane žganjarnice in bljuje ob oglu ...	Komaj	mu je bilo čelo vroče od vina, ga je obsenčila	A
stran 45 . / Njen obraz preprežen s plitvimi,	komaj	vidnimi gubicami, je tako medlo bel, kakor mleko	A
toda vrté se mi po glavi tako urno, da eno	komaj	dobro razumem, pa je že nikjer več ni ... oh,	A
Zdravnik se je sklonil k njemu, ki mu je segal	komaj	do bele brade ter ga je prijazno potrepljal	A
imé, pa je umrl čudne smrti, ko je dopolnil	komaj	tretje leto; ni prav zakričal, ni prav zajokal	A
plečih. Ko je stala pred njim, mu je segla	komaj	do ramen, kakor sam ni bil velik. ”Saj piste	A
Saj je minil šele trenotek, saj je šele jutro	komaj!	Potrpi, da poteče dan, da se nagne večer; takrat	A
ljubezni!“ je reklo natihoma srce, ki se je bilo	komaj	umeknilo umazani kaplji. ”Kaj ti je, da težko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani