komaj (1.701-1.800)

pa je bil tako bolan, da ni mogel ganiti nog,	komaj	da je še glavo vzdignil.Prišel je župan in je	A
ni več ganil in zvezde so romale bolj počasi,	komaj	da so še pomežiknile. Poslednjikrat se je	A
”Jernej Potnikov sem iz osojniške fare.“	Komaj	je tako odgovoril, ga je zazeblo v srce; kajti	A
Starejšemu je bilo dobrih dvajset let, najmlajšemu	komaj	petnajst. Večerjala je vsa družina.	A
nad menoj, nocoj pa sem ga žalil z besedo in	komaj	da mu nisem pljunil v obraz -- glej, to je strup	A
Nato mu je točil sam.	Komaj	je Potnikov okusil vino, se mu je zagnusilo	A
Potnikov je naširoko zamahnil z roko in je šel.	Komaj	je stal pred pragom, ga je spreletela groza	A
strah. Prav dobro sem čutil vrv okoli vratu,	komaj	da sem se približal.Da bi čakal še eno uro,	A
”Bratec, tovariš, kam se ti tako mudi?	Komaj	to dohajam s temi trudnimi nogami.“ Potnikov	A
to me je zvrnilo. Ná, poglej, kakšen da sem,	komaj	še ciganu podoben.In še pijan sem povrhu!“	A
v srce.“ Obema se je zdelo, da sta govorila	komaj	troje besed; ali ko je stopil Potnikov na cesto	A
dolžan, pa se je čez noč izlegel iz krone stotak.	Komaj	so se dobro spogledali, se je zrušila prva kmetija	A
bil izpočetka ponižen in pohleven do njega,	komaj	da mu škornjev ni lizal.Tako pa je storil, ker	A
vedel, če ima v roki zlató ali orehovo listje.	Komaj	se je dobro devetkrat prespal, mu je rubežnikova	A
Adijo, Francka!“ Poslovil se je; ko sta se	komaj	dobro poljubila. ”Če je srce mehko, so noge	A
”Ali se ti blede?“ je vzkliknil krčmar.	Komaj	pa je tako vzkliknil, je ves osupnil; zakaj	A
legel pod klancem v travo, da bi zadremal. Ali	komaj	je zatisnil oči, je težko zasoplo in zavzdihnilo	A
gostov je imel ob tistih časih krčmar Elija.	Komaj	se je mračilo, je pobegnil poslednji pivec kakor	A
linah zvonika so čakali kmetje s polnimi škafi;	komaj	je iskra planila, je bila udušena.Za Martinovo	A
bi se ti bili možgani razcepili, saj je rana	komaj	za prst široka.Ampak lahko je, da se je volk	A
krčmar, cigan pa se je vrnil v spodnjo izbo.	Komaj	je bil krčmar sam, se je trudoma vzdignil iz	A
gledalo, koga bi ranilo, kam bi izlilo strup; ali	komaj	je ranilo, je bilo strupa v njem še več in še	A
bodiva obadva pijana.“ Krčmar si je natočil;	komaj	je pil, so mu lica zardela. ”Praviš torej	A
stola. ”Pij!“ je rekel krčmar, sam pa si je	komaj	omočil ustnice. Cigan je krepko pil, nato	A
Bog nas varuj vsega hudega!“	Komaj	se je značilo, se je krčmar Elija zaklenil v	A
župnik. Vstal je trepetajoč; bolne noge so ga	komaj	nosile, ko se je napotil omahujoč in okoren	A
trdo usajena pred desno, je oznanjala ponos.	Komaj	da so se zmenili za dekleta, ki so v svetlih	A
III Beseda je kakor razvajen otrok:	komaj	dobro shodi, že zagospodari svojemu očetu, človeku	A
po dolgem času je odgovoril takó tiho, da sem	komaj	slišal: ”Klara ...“	A
Pod jopico so padale in se dvigale nežne,	komaj	razcvele prsi; kratko, malo čez kolena segajoče	A
stran 9 . / zaljubljencev in nerazumljiva,	komaj	slutena radost je bila v vsi moji bolesti ...	A
mano je zdaj tisti čas, daleč so tiste sanje in	komaj	še vem, če je bilo resnično tisto življenje	A
vzdihujočega: boj, večen boj, do konca, do kaplje! In	komaj	me je obšla misel, so izginile vse nadloge,	A
nezakurjeni izbi pa je bila vesela, sončna pomlad.	Komaj	še razumem upanje tistih časov, komaj še ga	A
pomlad. Komaj še razumem upanje tistih časov,	komaj	še ga morem razodeti z besedami.Dozorelim očem	A
z zasmehom razodevati svoje srce! Žalost je	komaj	še žalost, veselje ni več veselje.Le hudó je	A
opljuvali so moj dar. Zlato je bilo v mojih rokah:	komaj	so se ga doteknili z nečednimi prsti, se je	A
smešnega na tem človeku; pa sem se motil, zakaj	komaj	je stopil na oder, se je razlegel glasen krohot	A
buljile v občinstvo pol plaho in pol zadovoljno.	Komaj	se je zasmejal, se ozrl, mu je priletela krepka	A
”Teater!“ mi odgovori bosonožec, pogleda me	komaj	postrani in strmi z izbuljenimi očmi na oder	A
Čemu o gledališču? Čemu samó o tem, ki je	komaj	mezinec telesa?Kaj pa je z venčano kobilo v	A
beseda je ena izmed najlepših narodnih svetinj;	komaj	se človek prestopi med feljtoni, se spotakne	A
da bi ostali še zmerom pri domači resnici;	komaj	pa bi prišel četrti, bi se mahoma, skoraj čudežno	A
resničnosti; ampak Boga mi, da sem izpremenil	komaj	besedo! PREŠEREN	A
sodi.“ ”Koliko je tolažbe v tej neradovoljni,	komaj	zavedni hvaležnosti?Nisem vprašal zanjo, nikoli	A
Sedla sva v lopo, v mrak. In	komaj	sva sedla, je prišel človek in je pozdravil	A
razgledal po deželi. Nisem še hodil dolgo, bil sem	komaj	na vznožju nizkega holma, ko sem spoznal, napol	A
nečloveške groze, in že je bila razdalja med nama	komaj	še četrt ure; nerodno, opotekaje se, in vendar	A
bil v nogah bolan in je polegal in si je upal	komaj	na cesto; po desetem koraku je omahnil, zastokal	A
skoro čisto gladke, na vseh straneh, le ozka,	komaj	za dva prsta široka zareza v kamnu.Pokleknil	A
Resnično, šla je mimo.	Komaj	dvajset klafter je bila pod mano; glava se je	A
iz mesta. Ceste so bile že prašne, ko se je	komaj	stajal sneg, in če je zapihal veter, se je vzdignil	A
stalo golo in zmrzlo, še popki niso poganjali in	komaj	da se je zgenila v vetru mrtva, nerodna črna	A
utopil in ublažil sam v svoji nezmernosti. Zakaj	komaj	so se bližali ljudje šatorom, so bili njih glasovi	A
smehom. Stala je tik poleg njega in mu je segala	komaj	do rame. Grša je bila nego kdaj poprej; zelo	A
bilo. Govoril je hlastno, par brezpomembnih,	komaj	razumljivih besed, in mi ni gledal naravnost	A
prikazala ženska, zelo majhna in kuštrava, oblečena	komaj	za silo.Črno spodnje krilo ji je segalo samo	A
že bila, ko se je ustavil vlak pred neznatno,	komaj	za silo razsvetljeno postajo, izgubljeno v pustinji	A
že dolgo nisem videl njegove tihe sinjine,	komaj	se še spominjam, kako je sijala nekoč; toda	A
Okno moje izbe gleda na visoko, sivo hišo;	komaj	da vidim nad streho ozko progo neba in le malo	A
Ni si upala daleč od doma; poznala je šele	komaj	dvoje, troje ulic in jih najbrž ni razločevala	A
dvorišča, tik pred rožmarinom in Mařenko, in	komaj	je zavrtil, se je oglasila mogočno, kakor da	A
Mařenka že dolgo ni videla zelenega drevja,	komaj	da se je spominjala, kako se pripogiba in šumi	A
rokama in je zajokala. . / . / stran 115 . /	Komaj	so videli otroci njene solze, slišali njen jok	A
Mařenka je šla. Toplo jutro je bilo zunaj;	komaj	je zasijalo sonce, je bilo že vse goreče; samo	A
prej, morda še bolj ljubezni vredni; toda glej,	komaj	pod pazduho me je poščegetalo, ko sem se poslavljal	A
globoko dihal. Nenadoma so mučeniki izginili,	komaj	še da je ostal spomin.Zgodilo se jim je kakor	A
poznate gospoda Petrina?“ je vprašal nenadoma in	komaj	da je sam vedel zakaj. ”Petrina?“ se je začudil	A
celo v obraz, tako močno izpremenil, da sem ga	komaj	sam spoznal.Kar je drugače samo tehniška nerodnost	A
svetilka tako dremotno, da je razločil Štefan	komaj	beli obraz poleg sebe.Zdelo se mu je, da so	A
Ali si ti, ali nisi? Po besedah te ne poznam,	komaj	da te poznam po glasu in licu!“ ”Posveti	A
gleda v strop -- in uvažuje praktične razmere ...	Komaj	jo je bil ugledal, je odprl oči, zakaj luč mu	A
glasom, ”Peter, ali delaš pesmi?“ Peter se je	komaj	ozrl. ”Pesmi!“	A
do šentpetrske cerkve, je bila polna ljudi in	komaj	se je prigneteldo hiše.Gospodje v črnih oblekah	A
mene sčasoma pošten govornik. Ampak to je --	komaj	izpregovorim, komaj uvažujem praktične razmere	A
govornik. Ampak to je -- komaj izpregovorim,	komaj	uvažujem praktične razmere, že me napade spomin	A
Valentinu!“ Gneča ga je bila zanesla daleč;	komaj	je še videl hišo in svetle cilindre dostojanstvenikov	A
deputacije ob raki in ko je odzvenela prva pesem, je	komaj	še slišal glasove in razločil besede.Spoznal	A
vem, da ne pojde za mojim pogrebom. Razumem ga	komaj;	ah, ne dosežem pa ga najbrž nikoli!“ Vzdignil	A
tega polja in tega večera, ki jo vidim zdaj	komaj	s poloslepelimi očmi.-- In vendar je vse laž	A
Kdaj sem občudoval Petrina in petrinstvo?	Komaj	z besedo, nikoli z mislijo, kaj šele s srcem	A
svojih sanj -- te ljubi in oni sami jo vidijo.	Komaj	se obrne poet k zemlji, komaj poskuša uvaževati	A
sami jo vidijo. Komaj se obrne poet k zemlji,	komaj	poskuša uvaževati -- in jaz sem poskusil --	A
drugega nego malovredna lupina; še lupina je bila	komaj,	samo ime je bilo.Štefan Poljanec je umrl na	A
nekatere so takó fine, takó eterične, da jih čutim	komaj	na eni sami struni svojega srca in če bi jih	A
svilo? To je bila roka tenka in bela, prozorna,	komaj	vidna in nad njó se je sklanjal obraz device	A
Tisti večer je bil kralj Malhus na vrtu, toda	komaj	je stopil par korakov, že se je vrnil v grad	A
delalo nestrpnega. Odložil je klobuk, in lahna,	komaj	čutna sapa mu je hladila čelo...V tistem času	A
vsem životom; očí je imel zatisnjene; vajete je	komaj	še držal v rokah in konja sta stopala kakor	A
vznemirjenosti. Sprva so bili dosti obzírni,	komaj	da so se genili.Prišli so kakor sence, hušknili	A
vladala velika žalost. Kralj sam se je prikazal	komaj	svojim vernim slugom...Nekega jutra se je sprehajal	A
so jih pajki od vrha do tal. Na slikah so se	komaj	še razločevali obrazi; v vlažni temi so očrnele	A
sta se mogla samo po sledovih svojih stopinj.	Komaj	je odzvonilo poludne, že je prihajala noč tu	A
grozoto s tisočerimi očmi, potisočerjeno. In	komaj	poskusiš, da bi se veselo zasmejal, kakor v	A
svetila rdeča proga, poslednji, že nejasni,	komaj	še razumljivi spomin na nekaj, kar je bilo zdavnaj	A
če je bilo kdaj zares. Pa še ta spomin, ki je	komaj	spomin, morda le sanj odsvit, ugaša tiho za	A
Obraz mu je bil ves polit s krvjo, da ga je bilo	komaj	razločiti; s krvjo in blatom je bila pokrita	A
toda živela je, oči so gledale nezastrte; in	komaj	je stopil med tovariše, je vzdignil glavo ter	A
vojščaki Matjaževimi. Mladeniči nežni, golobradi,	komaj	lesenemu konjiču odrasli; moški zagorelih lic	A
popisana tvoja sposobnost. Saj mi je kanalja	komaj	odzdravil na stopnicah, toliko da se je s prstom	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani