komaj (1.801-1.900)

vzdignil v meni. Obšla me je sila, ki sem se ji	komaj	ustavil, zgrabilo me je nagnjenje, da bi jih	A
nadahnjene besede visoko k nebu - narod pa se je	komaj	toliko potrudil, da bi jim z očmi sledil.	A
da je videla Mateju, ki je stopal pred njo,	komaj	do kolena. ”Tako pa kmalu pojdeš, Mate?“	A
v globeli in kako sem te ustavil, ko sem te	komaj	poznal?Kakor otrok sem jokal in mislil sem,	A
Hanca!“ Podala sta si roko narahlo, prsti so se	komaj	doteknili prstov in nista si pogledala v oči	A
takrat se je doteknil vrhov samotnega drevja	komaj	njegovega plašča rob. ”Mate!“	A
je vznemirilo in takoj ga je ponovil sam in	komaj	zavedno. ”Kaj ne boš drugega nič napravil	A
tako drobne so bile in tako bele, da sta jih	komaj	razločevala; zakaj neskončno daleč je bilo nebo	A
razločevala; zakaj neskončno daleč je bilo nebo,	komaj	ga je doseglo oko, hrepeneče iz groba; niti	A
velika in predrzna, da jo je izgovorila razločno	komaj	v mislih.Tudi pregrešna je bila: Kaj bi z njo	A
v malo izbo, tesno in nizko, tako da je bilo	komaj	prostora za eno posteljo. Okno je bilo zastrto	A
in ni mogla izračuniti ... kaj bi z deseticami?	Komaj	za kruh bi imel, mesec dni komaj ... te uboge	A
deseticami? Komaj za kruh bi imel, mesec dni	komaj	... te uboge majhne desetice, skrbno spravljene	A
se je oglasilo nekaj novega v njegovem srcu,	komaj	še razumljivega.Nalahno je bilo ranjeno in vznemiril	A
napotila; toda postala je po drugem koraku.	Komaj	za hip so se srečale oči in so se povesile.	A
obšel jo je čuden, čisto nov in nerazumljiv čut:	komaj	zavedna, uporna ljubezen do samotne, temne globeli	A
srce. Truden je že, noge so vse razbolele, in	komaj	se je bil napotil.Tako je še daleč -- kdo ve	A
gledale napeto in skrbno; vsakdanja skrb, tiha in	komaj	zavedna, porojena ob tistem dnevu, ko so izpregledale	A
verjemi, Hanca! Ne maram takihle piščancev;	komaj	sfrfota s perotmi, pa mu je premajhen rodni	A
moji koraki so pa tako majhni; saj ti sežem	komaj	do rame!“ In ko je zahrepenelo po njem, ga	A
je iztegnil roko. ”Ne!“ je odgovorila Hanca	komaj	zavedno. ”No, glejte!	A
zresnil. ”Glejte, Hanca, nebo je že sinje,	komaj	se še malo sveti nad goro. Na oni strani se	A
napol oči, sklonil se je in gledal. ”Saj že	komaj	razločujem drevje, kako bi razločil človeka	A
dvigal hlad, mirna noč je bila že tam doli in	komaj	sta razločevala cesto. ”Čemu čakate?	A
Vsa luč je bila ugasnila in ni še bilo zvezd,	komaj,	da je trepetala nizko nad obzorjem plaha bela	A
vidi le še od daleč, tako velikega, da mu sega	komaj	do kolena. ”Hitreje stopiva, Hanca, drugače	A
kakor sem te imela rada in spoznala sem te	komaj	po glasu ...Spoznala bi te bila pač, ko bi mi	A
skoro zlovoljne in ni ji bilo laže pri srcu ...	Komaj	se je dalo misliti, ni se dalo izreči, kar je	A
”Zares!“ je pritrdil krčmar. ”	Komaj	je pogledal malo preko plota, pa se že oblači	A
Jaz sem verjel ... Toda glej,	komaj	sem začutil te prijazne, hladne sence, že sem	A
daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet!	Komaj	bodo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te	A
govoril besede, ki so bile moje in ki sem jih	komaj	slutil v svojem srcu?... Premeten fant je in ne	A
besede, ki so bile skrite globoko, meni samemu	komaj	razumljive ... Ranil sem jo in je še odpuščanja	A
stopil prednjo! ... Videla je, da sem daleč,	komaj	še da me doseže z roko ...“ Sočutje in kesanje	A
doma. Leno mu je dal oče roko, ozrl se je nanj	komaj	postrani, pomeknil si je klobuk na čelo ter	A
se je okrenila počasi in se je vrnila v izbo;	komaj	vzdih ga je spremil do konca vasi. Dramila	A
močna vez, ki bi je ne pretrgal z vsem naporom,	komaj	da bi jo presekal. ”O, ne, Mate!	A
nejasno zasvetilo iz teme. Spogledala sta se in	komaj	sta se ujela pogleda, je izginila slutnja; besede	A
je, ali ni mu bilo lehko pri srcu. Čutil je	komaj	zavedno, da se ne poslavlja samo od Hance, male	A
stopala je v dolino in se je šele ozrla, ko je že	komaj	razločil njen obraz.Pozdravil je z roko, srce	A
V gostilnici je popival s tovariši in se je	komaj	zmenil zame.Zelo gosposki je in brki so mu zrasli	A
in pozno je že na večer. Šel bi morda mimo,	komaj	da bi se ozrl name in tudi pozdravil ne bi.	A
sedim tu, kakor obabljen starec!“ Hanca je	komaj	poslušala; daleč so bile njene misli. Voz	A
na cesto. Bluzo nosi, ki ima rokave široke in	komaj	do komolcev in ki je izrezana pod vratom.Pravijo	A
po navadi bose noge in je duhovitosti v njej	komaj	za lek ...Drugače, Hanca, so pa stvari zelo slabe	A
tujca, ki nosi črno suknjo ... Neroden je bil,	komaj	se je je doteknil, ona pa ga je objela brez	A
urnimi, omahujočimi koraki, da ga je učiteljica	komaj	dohajala ... ”Dobro je, Hanca; vse je dobro	A
bila temna. Nebo je bilo temnosivo in se je	komaj	razločevalo od oblakov, ki so plavali v širokih	A
slutila v hudih sanjah; tujec je hodil poleg nje,	komaj	še podoben Mateju, ki ga je ljubila. ”Zdaj	A
spominjal se bom nate, ne pozabim te nikoli ...“	Komaj	ga je poslušala; trudna je bila in slaba, da	A
”Tone, trudna sem, res!“ ”Ni daleč;	komaj	uro, če stopiva!“ Pritisnil je njeno roko	A
”Dalje, Hanca! Še malo,	komaj	še pol ure, pa bova doma!“ To je bil robat	A
senca mu je bila legla na obraz; poslušal je	komaj	napol, zakaj v srcu se mu je zbudila neprijetna	A
za mizo, ko je pripovedoval nekdo na pragu;	komaj	da je trenil z očesom. ”Slabo se mu godi	A
”Sam si je kriv, sam se je zavrgel!“	Komaj	za hip je šinila misel nekam daleč, se je zgenilo	A
si je kriv!“ Otopela je bila v srcu žalost,	komaj	v sanjah je še zaskelela rana ... Razlegel	A
bom!“ ”Ali je laž?“ je pomislila Hanca, ko je	komaj	izpregovorila. ”Ne, ni laž; bilo bi jima težko	A
toda zdramil se je redno vsako jutro, ko je	komaj	zasijal prvi žarek skozi okno.Nato je ležal	A
srcu, ko sem šel čez hrib. Vse je bilo tiho,	komaj	da je dihalo v spanju ...Že davno je odbila polnoč	A
se ljubeznivi spomini, toda ako jih posluša	komaj	napol, že sliši od daleč silno bučanje, tako	A
teden, že mesec dni, sonce pa se je premeknilo	komaj	za minuto. Hanca je zvonila opoldne, zato	A
z roko oči ... Nevesta pa je hitela v klanec;	komaj	korak in pozabljena je bila vsa žalost.Lahke	A
Tam doli se je oklepala vas strme rebri, v	komaj	zavednem, topem strahu, da bi ne izpustile slabotne	A
par nizkih, krivenčastih dreves, ki so bila	komaj	od blizu kostanjem podobna; debela plast prahu	A
Starikavi kostanji so bili izmučeni in vdani -	komaj	da so se genili.Zadaj, onkraj ceste je stala	A
pride berač v gosposko vežo. Morda ji je bilo	komaj	petindvajset let, ali vsa je bila suha, zgrbljena	A
očmi - nihče ni vedel kam. Nekoliko je škilila,	komaj	za spoznanje, toliko da je bil pogled moten	A
te vesoljne luči. En sam trenotek, ničeven,	komaj	še viden spominu, je znamenje in podoba večnosti	A
posvetno lupino, Kolokotronij ? ”Mrači se zunaj;	komaj	še, da v rumenem žaru cestne svetilke razločiš	A
neumna, a záse odščipne drobtino, ki bi bila	komaj	za mravljinca, pomoči jo v vodo - in to je njena	A
udaril z vso močjó debelemu človeku v obraz.	Komaj	je to storil, so se vzdignile vse pestí in nenadoma	A
biti svoj gospodar! - . / . / stran 145 . /	Komaj	si se vzdignil, komaj si tako govoril, pride	A
/ . / stran 145 . / Komaj si se vzdignil,	komaj	si tako govoril, pride črn gospod in ti pokaže	A
KRONA Takrat je bilo Pavli	komaj	štirinajst let, nosila je kratko krilo in hodila	A
omizju. Lica so ji gorela; od veselega nemira je	komaj	pokusila dobre stvarí, ki jih je bila miza polna	A
mraz mu je bilo, da so mu zobje šklepetali.	Komaj	je dospel do visoke cerkve je butnil naravnost	A
suknje, rok, lic in las, ali srce je že oprano,	komaj	čaka, da zavriska ter se pridruži svatom.Tako	A
svetle ribice so tiho in verno plavale za ladjo.	Komaj	so se zaprle duri za njim, je molče omahnilo	A
pa je živelo in krstili so ga za Kurenta.	Komaj	je Kurent shodil, je bilo že očitno, da ni za	A
in je časih pomežiknil v sonce, ki je gledalo	komaj	še z enim očesom izza hriba. ”Če za župnika	A
poljsko stezo, da bi se ne zadeval ob ljudi.	Komaj	pa je tako skočil, je zastrmel z očmi in z ustmi	A
”Ne pobegnem!“	Komaj	je harmonika začutila Kurentove roke, je zapela	A
pa so viseli košati nageljni skoraj do tal.	Komaj	je ugledal tisto okno, je vedel, da je tam njen	A
Še vreden nisem, da bi ti adijo rekel; vreden	komaj,	da me gledajo tvoji nageljni!“ Tako je pomislil	A
šel je pred njimi, kakor križ pred procesijo.	Komaj	je stisnil harmoniko, so zavrisnili svatje in	A
Le ga nalijmo!“	Komaj	še je Kurent dobro slišal in razločil to prečudno	A
stopil v izbo, je imel harmoniko pod pazduho, ali	komaj	je zaslišal Kurentovo pesem, je zalučil harmoniko	A
je puhtel od potnih teles, osteklele oči so	komaj	še gledale, težki jezik se je komaj še ganil	A
osteklele oči so komaj še gledale, težki jezik se je	komaj	še ganil v napol odprtih, hropečih ustih.Grla	A
so se po nebu in so zagrnili sonce, ko se je	komaj	prikazalo. ”Kaj sem spal in prespal leto	A
dolino s hriba. Pridružil se mu je kmet, ali	komaj	je dobro pozdravil, je ostal daleč zadaj s svojimi	A
zmerom višji; globeli so se ožile in stiskale,	komaj	še je bilo prostora za potok in stezo.Ko je	A
Šel je dalje, kakor je držala kamenita pot.	Komaj	pa je dobro stopil, se mu je zazdelo, da so	A
temne in mrke, so se vrstile brez konca. ”	Komaj	plohi bi pobegnil pod tako streho!“ je rekel	A
Bog sam vedi odkod, kakor krti izpod krtin in	komaj	je Kurent zagodel, je vodil procesijo. Bila	A
svetilka je visela od njega, ali svetila je	komaj,	da se je lice razločilo od lica. Vsi obrazi	A
ječi rojeno, ječe vajeno, ne boš videlo sonca;	komaj	še, da boš zakoprnelo po soncu, pa zatopilo	A
”Da te poljubim!“ Kurent pa je	komaj	slišal to prijazno pesem; šel je skozi dolino	A
bila tod prelita; in koliko je bo še prelite!	Komaj	si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev	A
omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali	komaj	si planil, so te podrli na tla, zvezali so te	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani