In danes je bilo okno odprto in težak, opojen, razkošen vonj je plaval v pisarno od prekrasnega jesenskega neba. In poslednji, osamljeni atom, drobna, komaj vidna gubica pod desnim očesom se je širila in trepetala; kakor bi pala razobraz siva skorja, zasvetile so se stroge uradniške črke v nenavadnem svitu; mokre oči so se razširile in gledale globoko in zamišljeno tja daleč ... daleč ... tja za onimi odpalimi atomi, -- tja za onim pomladnim, dvajsetletnim duhom ... ”Gospod davkar ... prosim --“ Dolg adjunkt s filistrskim, nagubanim nosom je stal pred njim in mu prezentiral krasno prepisano polo.