Slišala sem skoro iz daljave hripave glasove, kakor prepir pijanih kmetov in vrnila sem se v senco lip, na tiho, peščeno pot, proti samotnemu gradiču ... Celó moje hrepenenje ni iskalo tolažbe v prihodnosti, temveč v čudnih, komaj razločnih sanjah, ki so se porajale iz davnih časov, morda iz romanov, ki sem se spominjala nanje nejasno, kakor na zelo lep, resničen dogodek, ki se je vršil Bog vedi kje in Bog vedi kedaj ... Po tisti samotni poti, pod lipami, mi pride naproti človek.