Ni mi dana beseda tako resnična in sladka kakor njej, čisti in blagi, vsega občudovanja vredni. Kjer so takrat, ob čaju, cvetele omotno dišeče rože, je zdaj pač samo še par polovenelih, malodišečih listov; kjer se je glasila pesem jasne, pretresljive resnice, je zdaj pač le nerodno, komaj razumljivo jecanje. Zakaj daleč je že tisti čas; kakor v megli, srebrni, trepetajoči, vidim njen obraz; skoro že bledé tiste vesele ustnice, skoro že umira blaga luč tistih velikih, rjavih oči; in če iztegnem plaho roko, da bi se zdaj, ob prepozni uri, dotaknil pobožno tistih drobnih prstkov, se osvetijo nenadoma prestrašene oči in strmé v temo ...