komaj (1.501-1.600)

ceste pritepen. Gledal je v to strašno luč,	komaj	da je kaj videl. ”Kaj pa ti?“	A
”Ali si pot izgrešil v hlev?“	Komaj	da je kaj videl, komaj da je kaj slišal; bleščalo	A
pot izgrešil v hlev?“ Komaj da je kaj videl,	komaj	da je kaj slišal; bleščalo se mu je v oči in	A
vasi, noge pa so mu bile sila težke, da jih je	komaj	vzdigal iz gostega blata, pot je bila strašno	A
polju! Glejte, toliko sem prinesel, da sem že	komaj	nosil!“ Vlekel je iz suknje kos za kosom	A
ki jih drugače plaho zaklepajo tujim očem.	Komaj	je stopil mednje, mu je bil lahek korak, so	A
tilniku, pasu in kolenih; segel jima je z glavo	komaj	do ramen.Bose noge so se mu nerodno opletale	A
kamor je zmerom sijalo sonce. Človek bi si	komaj	upal v tako izbo s svojimi težkimi, zakrpanimi	A
dobil piškotov in še kaj povrhu!“ Lenart je	komaj	slišal to besede; le toliko je občutil, da so	A
Še uróčil bi človeka, sam hudič je v njem!“	Komaj	je stopil na cesto, pod lepo sonce, mu je razparala	A
”Postlana ti je posteljica, počivaj!“ Ali	komaj	je z dlanjo pobožal mehki mah, je šel dalje	A
megle, je lahkotno vzdignila bakreni križ. Ali	komaj	da se je to zgodilo, je ugledal Lenart kraj	A
do vrha, popotnik!“ ”Kako bi s teboj, ko sam	komaj	moreš?“ se je nasmehnil romar izpod sivih brk	A
roba polne, so se približale Lenartovemu čelu	komaj	toliko, da je začutil v srce njih toplo sapo	A
po odvezi in pokori. Po kosilu, ki se ga je	komaj	dotaknil ter ga z gnusom porinil stran, je stopil	A
pripovedoval o davnih časih, o ljudeh, ki so jim živela	komaj	še imena, o tistem življenju, ki se nam, hlastno	A
gostje vrniti šele ob devetih, zdaj pa je bila	komaj	osem, - gospod Mravljinček je vstal, poiskal	A
majhna, drobna in zelo nežna; otrok, ne ženska;	komaj	na rokah, teh tenkih, ubogih, se ji je poznalo	A
ubogih, se ji je poznalo, da ni užila mladosti,	komaj	da se je časih v plahem pogledu razodela skrb	A
ko bi bilo tako hladno in tiho ... še gozd bi	komaj	dihal ... in nebo bi bilo rdeče nad nami ... in	A
teló. ”Bojim se!“ je rekla tiho, da sem jo	komaj	slišal. ”Kaj bi ti storili?	A
ne bilo mogoče razprostreti rok in da je bilo	komaj	prostora za stol poleg postelje, ki je stala	A
Obrnil se je na postelji in je zatisnil oči. Ali	komaj	je zatisnil oči, se je izvil iz daljave, iz	A
je plezal navzdol, je bil glas zmerom tišji,	komaj	še ga je razločil iz tišine.In glas se mu je	A
je smejal prešerno, vse telo je trepetalo od	komaj	pridržanega smeha. Tone se je sklonil	A
zdaj doli na cesto? Tako nizko je, da bi se	komaj	oprasnil.In čemu bi skakal? -	A
porajanje, trpljenje, umiranje. Vsak relief zase je	komaj	razločen, je malo zanimiv, je brezpomemben;	A
Bridkost pa je podobna zrnu, ki rodi tisočeren sad.	Komaj	vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da	A
tako da tolažbi ni več ne prsti ne soka. In	komaj	užaljeno, je bilo srce Jerneju takoj vse obteženo	A
kje bi počival. Jasen in topel večer je bil,	komaj	toliko je pihal veter, da se je narahlo zibalo	A
prekolne v svojem srcu! Težka je vaša butara;	komaj	sem jo zadel, že se šibijo kolena, kloni glava	A
tebi šele navsezadnje. Jaz sem živel v zmoti	komaj	pol ure, ti celih štirideset let!Mene so pahnili	A
dolga bo pot nazaj, o Jernej! - Glej, Jernej,	komaj	sem izpregledal, so začeli mlatiti po meni,	A
je spočita - pa prisedem v božjem imenu!« In	komaj	je tako pomislil, je pripeljal mimo kmet in	A
XIV	Komaj	se je Jernej zbudil, so prišli in so ga gnali	A
bil, da ni mogel ganiti ne rok ne nog, da je	komaj	razločil še dlan pred očmi in da ni slišal več	A
vas od te dolge poti, zakaj hudo sem truden in	komaj	še me nosijo te bolne noge; nato pa pojdem dalje	A
so se mu smehljali in ga niso več ogovarjali.	Komaj	pa si je malo odpočil in preden še se je vdal	A
pamet!« je rekel jezični dohtar in je šel. In	komaj	je to storil in so se zaprle duri za njim, so	A
umazanimi plahtami pogrnjene; mize ni bilo.	Komaj	se je Jernej ozrl in začudil, so se zapahnile	A
»Jernej je zapalil!« In	komaj	so vzkliknili, se mu je stemnilo pred očmi,	A
čudno sključena in je segala tenki zdravi nogi	komaj	do gležnja. In noga ni skakala, temveč drsala	A
Malči!« se je nasmehljala Tončka. Malči se je	komaj	ozrla, trudne so ji bile oči in vsa je bila	A
se je nasmehljala sama - jutri bo nedelja.	Komaj	še se je malo ozrla, spreletelo jo je toplo	A
dolg teman kor; nobene luči ni bilo ob zidu,	komaj	so se razločevala podobe na stenah.Pred zidano	A
Olgo, ležala je na oni strani zraven mene in	komaj	par tednov je bila šele pri nas.Bolna je bila	A
majhnim zvončkom. Vsa bolna je že bila in suha,	komaj	se je še videla iz postelje in njene oči so	A
« je odgovorila Rezika resno. Katica se je	komaj	ozrla in lahek smehljaj je šinil preko grdega	A
globoke glasove. Kadar so odšli, si je upal	komaj	iz kletke.Morda je še ostalo kaj v tem, v onem	A
se hotela braniti, ali prišla je z bolno roko	komaj	do obraza. »No, glej, Katica, danes	A
ustnice bledosinje. . / . / stran 44 . /	Komaj	je prišel Reziki šepetajoč glas iz grla.	A
Ni maral jesti in tudi ogreti se ni maral.	Komaj	se je Malči zavedla, že je štrbunknilo na tlà	A
Peroti so bile preslabe, mučil se je in je padal;	komaj	dve pedí visoko je mogel poskočiti, niti roba	A
»Kakor od lesá je.«	Komaj	se je vzdignil, je poskočil znova proti oknu	A
vzdignil, je poskočil znova proti oknu, ali zdaj	komaj	za ped visoko; padal je bolj težko, bolj že	A
poslopij se je širila in širila, zagrnila je vse.	Komaj	za palec visoko je še poskočil - ali glej, že	A
zviti, sključeni, glava je bila vsa ranjena,	komaj	še se je poznalo, kjer so oči in kje je kljun	A
je napotila. Hodila je kakor v sanjah, lahko,	komaj	so se dotikale tal noge.Odpiral se je svet,	A
trepalnicami, ali težke so bile, kakor lesene, in	komaj	se je zasvetilo: bradatimoški obrazi, tuji ljudje	A
za črnim zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne	komaj	časih, komaj za trenotek - takrat, kadar je	A
zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih,	komaj	za trenotek - takrat, kadar je noč in strmé	A
nezadovoljnimi pogledi, smešna se jim je zdela in zoprna,	komaj	se je zgenilo še kdaj sočutje. »Če ti ni povšeči	A
kakor v ogledalu samo sebe in svoje življenje.	Komaj	malo je bilo posijalo sonce in samo mimo je	A
čudno zvitih in skrčenih nogah, po bokih, po	komaj	vzcvelih prsih. Obšlo jo je, da bi	A
jarka, na ono stran... Tiho je bilo v mrtvašnici;	komaj	se je časih zgenilo v spanju, v sanjah.Tina	A
»Ugasni svečo.« Malči je legla;	komaj	so se bile zatisnile trepalnice, so se vrnile	A
zmerom; tresel se je ves život, roka je tipala,	komaj	je bila toliko močna, da je mogla držati polni	A
poslovila hladno, poljubila sta se in ustnice so se	komaj	doteknile ustnic. Prišel je časih oče	A
njim boječa, siromašno oblečena punčka, pač	komaj	štirinajstletna; v roki je nosila košek cvetic	A
punčka, nič se me ne boj!« . / . / stran 65 . /	Komaj	se je malo branila, oči so gledale plašno, šla	A
umazana in zašita; ali telo je bilo belo in nežno,	komaj	so poganjale mlade prsi... Lojzki se je	A
Lojzka v bolnišnico. Mati je zajokala, ali	komaj	so prišle iz oči drobne solze, je zadonela godba	A
nečeš domov?« je vprašala Brigita. Lojzka se je	komaj	ozrla in ni odgovorila.Ali Brigita bi bila šla	A
Tam nekje je bil v predmestju, kjer so hiše,	komaj	dozidane, že stare in čemerne.Stanovali so v	A
kjer je bilo vse temno, mrzlo, neprijazno.	Komaj	na večer je posijalo malo sonce, ali izginilo	A
prišel je oče. Mati se ni zgenila, ozrla se je	komaj	in je dejala:»Zunaj imaš večerjo, pa tam jej	A
dom in izgubljal se je zmerom dalj v daljavo,	komaj	še so ga videle v megli oči.In kadar so ga ugledale	A
Malči je upala na drugo življenje, ali upala je	komaj	zavedno, brez solza in brez trpljenja.Tam je	A
noč ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo;	komaj	je razumelo radost, ki je kipela do vrha; komaj	A
komaj je razumelo radost, ki je kipela do vrha;	komaj	se je zavedal zaničevani in zavrženi in bilo	A
odgovorila Katica. In v sobi je bila temà,	komaj	se je svetlikalo malo od snega tam zunaj, od	A
sem si izžela iz tega suhega telesa, ki je	komaj	še kaplja krvi v njem.Zato jej, otrok, kakor	A
katakomb, mirno so gorele luči na jaslicah.	Komaj	se je zavedla pesmi in dremotnih luči in temè	A
razlita naokoli in v svetlobi hodijo, beli,	komaj	razločni, tihi angeli, noge se ne dotikajo tal	A
videla angela tisto noč in nič se ni začudila.	Komaj	toliko so bile odprte trepalnice, da se ji je	A
je bila drobna in majhna, da je segala očetu	komaj	do pasú, bi ga pritisnila k sebi, manjšega in	A
bila zavedla Malči pol žalostne, pol vesele,	komaj	razločne misli, in zato se je nasmehnila...	A
prešerno. Prešerne so bile njene oči, ali srce, še	komaj	dozorelo, je bilo resno, prezgodaj grenko.Umazani	A
srcu romarjev je utripalo pod zlaganim sočutjem	komaj	zavedno hrepenenje in upanje... Sveti	A
Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli so - veliko,	komaj	zavedno, pol razumljivo hrepenenje se je bilo	A
ni branila. Imela je takrat trinajst let in	komaj	so se šele bočili otroški udje.Pred poldrugim	A
služkinjam. In služkinje so se menjale zelo hitro,	komaj	se je privadila katere, se je že poslovila,	A
Mimico ljubiš zdaj, z njo hodiš.« Lucija je	komaj	poznala tisto Mimico, ali reči ni hotela, da	A
vse tiste grde in grozne skrivnosti, ki jih	komaj	sluti in ki govore neprestano in se gibljejo	A
stran 92 . / nasmehnila, kakor iz sočutja.	Komaj	se je zavedala, da je bilo to sočutje; prijela	A
duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru,	komaj	šele popki poganjali. Otročje in nerazumno	A
resnično sonce in je vsa pokrajina neizmeren vrt...	Komaj	se je že danilo, je zašumelo skrivnostno po	A
Na pot, na pot!	Komaj	že čaka sonce, rože diše in vabijo...Treba se	A
kar se ni prikazalo nikoli na njegovem obrazu,	komaj	je zajecálo časih nerazločno iz njegovih besed	A
Šele visoko gori je bilo sonce, pomaknilo se je	komaj	za ped s strehe dol naodluščeni zid, a tu spodaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani