Izprehajala sem se vsa trudna po široki velikomestni cesti, sredi pisane glasne množice. In nerazločnega, tisočglasnega šuma, iz drdranja voz, zvonjenja cestne železnice, trušča in kriča hitečih ljudí se mi je zdelo še zmerom, da slišim pijane, hripave glasove, brezmiselne, komaj razločne besede, prikipele omahovaje, opotekaje se iz najostudnejšega dnà nemirnih, v temì po soncu koprnečih duš; zdelo se mi je, da vidim v visoki, svetli izložbi zabuhel obraz, strmeč naravnost name: ”Kaj bi mi očitala? Zakaj bi me ne poljubila?