Luč brli in vztrepetava med votlim bobnenjem; tiha poljana samotna stoji; težko mu, ki ob tej uri potuje ... Sprevodnik na šipo naslonjen strmi, oči se izgubljajo v temno poljano; srce bi se ustavilo, vlak hiti; težko mu, ki ob tej uri samuje ... Srce bi se ustavilo in potopilo v to tiho molčanje temnih dolin, srce bi se ustavilo in bi se skrilo pred grozo, ki jo izvablja spomin, v hiši na polju dekle ugasnilo luč bi pred strahom neznanih daljin.