gospa (1.901-2.000)

grof Lichtenberg ‒ ein ausgemachter Tropf ‒,	gospa	Burgerjeva ‒ diese alte, ausgesuchte Haupt-Canaille	A
hčerke mestnega ranarja, ki je sedaj viteza Sonca	gospa?	’ Aricaga, hotela mi je kri zastati!	A
polhi poprej ne snedo! Tako je, preljuba moja	gospa!	« odgovoril je Kljukec licemersko. »Kako	A
« odgovorila je Ana Rozina. »Vidite, dobra	gospa,	potem bode že resnica! Molitve ne znajo nikake	A
je to, gospod Sonce. In pravi, da ve, kje je	gospa	Ana Rozina,« odgovoril je Vid klavrno.	A
tudi dijak Vid. »In sveta Marija, naša ljuba	gospa,	naj dá, da se izteče vse dobro!« Obrnil	A
prešine misel, da morda tiči za umazanim tem oknom	gospa	Ana Rozina. Z vso močjo svojega mladega	A
svojega mladega glasa zaklical je proti oknu: »	Gospa	Ana Rozina, oj preljuba gospa Ana Rozina!«	A
proti oknu: »Gospa Ana Rozina, oj preljuba	gospa	Ana Rozina!« Zaklical je dvakrat in	A
hruško Gospodično!« »Vid,« izpregovorila je	gospa,	»poglej, tu sèm so me zaprli, da morem komaj	A
mojim stanom.« »Nikar ne vzdihujte, preljuba	gospa!	Vaš gospod je tu in jaz sem tu!	A
čakajoč mojega prihoda, pove mi, da je šla	gospa	že davno k počitku. Tisto noč nisem zatisnil	A
nekoliko vsakdanjih reči. Pri slovesu pravi	gospa:	»Vhod pri nas vam je vedno odprt ‒ jeli da,	A
je torej romantični naš sorodnik!« spregovori	gospa	občutno.Premalo je cenil njeno prijaznost.	A
nožicami brez ugovora smešna prikazen. Priletna	gospa,	mimo katere je priplesal čudni ta Maltezovec	A
vsega sveta. Pri strani je še sedela domača	gospa	ter opazovala igro.Tik nje pa je slonel Filip	A
Stopita v lopo. Hišna	gospa	je takoj opazila novega gosta. »Kako me veseli	A
vodil v prvi vrsti notar Sodar. Tudi hišna	gospa	pove zdaj to, zdaj ono. Hvali dobro letino,	A
kvišku in zdaj je od jeze krčil svoje pesti.	Gospa	Helena je tolažila in posredovala, a notar se	A
Nastal je mučen prizor. Zdajci vzklikne hišna	gospa:	»Tu prihaja Ana, mlajša moja, gospod Lesovéj	A
Vidite, gospod Lesovéj, tu je moja Ana!« pravi	gospa	ponosno.Bogomir se lahkodušno obrne.	A
ne upa dekleta, ki je bilo medtem vstopilo.	Gospa	Helena opazi spremembo, ki jo je gost kazal	A
gospod Lesovéj?« vpraša skrbno. »Nič, prav nič,	gospa!	« In obriše si potno čelo.	A
da smo stari znanci!« »Kako to?« začudi se	gospa.	Tudi beležnik Sodar izrazi svoje začudenje.	A
čula, da se je na dan poroke moje ustrelila	gospa	z Višave.Govorilo se je obilo, ali končno je	A
svojo ženo iz cerkve, čakala ga je tik pota	gospa	z Višave in pred njim se je ustrelila v srce	A
Ali opazilo jo je skrbeče materino oko.	Gospa	Helena, ki se je bila v teh časih postarala	A
nesrečne trenutke. Njej nasproti je sedela	gospa	Helena, vila suhe roke in venomer točila bridke	A
zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja	gospa	mama, da je škoda časa in da ne bodem nikdar	A
»Popihaj jo čez gore! No pa ti morda	gospa	še ni poslala mesečne plače?« vprašal je vitez	A
pa je rad imel! In vsako spomlad, kadar mu je	gospa	grofinja delala skrbi, popihala sva jo tu sèm	A
svoje težave! -)« »Kakor jih ima, recimo, tvoja	gospa!	« oglasil se je grof Egon. »Tudi dobro	A
Egon. »Tudi dobro, kakor jih ima, recimo, moja	gospa.	Ali grofinja Ana imela je svoje težave in mučila	A
uboga ženska živi? Pobiram sicer za Mekinje in	gospa	mati mi je dala pismo z velikim pečatom. Ali	A
bodisi da bi se bili za prst vlekli. Naša ljuba	Gospa	z Malenskega vrha nam je prihitela na pomoč	A
živel po njem. V dvajsetem letu moje starosti je	gospa	Doroteja Suzana umrla.Kmalu za njo je umrla	A
Jurij mi o tem ni ničesar povedal, pač pa se je	gospa	v resnici brigala za deklico. Živeli smo v groznih	A
uščipnem v debelo zadnjico in zakličem: ‚Nak,	gospa	Obilna.Našega volkca pa že ne boste zbrisali	A
njegovega dovoljenja uščipne ženo v zadnjico.« »Bo	gospa	Obilna pač morala biti previdna z mano, pa bo	A
opat goreče še dalje molil: »Glej, naša ljuba	Gospa	presvetega srca, sužnji smo bili zlega duha	A
zato pa hišo kakor grad. Imenitna, bogata	gospa	bi bila, Jelena!Slušalo bi te krdelo krščenic	A
ga čakala Majnhalm in Ema. »O veleplemenita	gospa	grofinja, kaj pa vi?Neskončno me veseli, da	A
»Ne, ne ‒ prav je, kakor je, veleplemenita	gospa	grofinja!« ji je vljudno ugovarjal.»Njega vidim	A
prošnje vam ne bi mogel zavrniti, veleplemenita	gospa	grofinja!« je dejal, vstal in se ji globoko	A
ona bi vedela kaj povedati? Ali verjamete,	gospa	soseda, da reva še zdaj ne ve, kakove barve	A
brž?« »Marija je pomagala, Mati božja; vaša	gospa	sestra jo je preprosila,« se je skromni menih	A
»Molila sem za najino srečo.	Gospa	Ema je dejala, da moja molitev ne bo zaman.	A
Tudi Višenjskim bo všeč, mi je dejala grajska	gospa	v Trebnjem.« »Kar je lepo, je všeč vsakomur	A
»Komaj. Sicer mi trebanjska	gospa	ne bi bila velela, naj se gredoč oglasim tudi	A
res, da se grajski ženijo.« »Če bo grajska	gospa	otorej, kakor je bila grofična Ema, bi človek	A
milost spoznanja za Višenjske. »O naša ljuba	Gospa,	presvetega Srca, prosi še dalje zanje Boga	A
pot pa so misli uhajale drugam. »O naša ljuba	Gospa,	prosi za nas Boga, da bi Slabè umečil Sotečana	A
sopeče oddihujem. ‚Kaj pa je, Ana?’ priplava	gospa,	lepa gospa, bela gospa, svečo drži nad glavo	A
oddihujem. ‚Kaj pa je, Ana?’ priplava gospa, lepa	gospa,	bela gospa, svečo drži nad glavo, da ji širok	A
pa je, Ana?’ priplava gospa, lepa gospa, bela	gospa,	svečo drži nad glavo, da ji širok rokav počene	A
»Živela bi kakor graščaka. Ti bi bila kar	gospa,	zmerom čista in belih rok.Samo nadzirala bi	A
bi te spoštljivo pozdravljali: O dober dan,	gospa.	Napil bi vam, če ne bi zamerili ...	A
z njeno pomočjo na visoko šolo. In kakšna	gospa	je zdaj!Vse se ji odkriva in klanja do tal,	A
ta res sname uzdo, na, je kobila spet grajska	gospa.	Gospod in ona prav dosti plačata hlapcu, da bi	A
daje vina, da bi ga grajski marali, posebno	gospa	je huda na tisti kisli vrisk; konji so se upehali	A
ukleli, ker noče živeti med njimi.« »Grajska	gospa,	pravijo, ga hudo ujeda; ni ji všeč, ker pije	A
Ta ne bo dovolil, valpet mu bo na ušesih, pa	gospa	nemara tudi.« »I, dekle naj kar uide in se kje	A
»Tudi grad bi moral kaj utrpeti.«	Gospa	se je zasmejala na glas: »Kaj bo samostan sam	A
noben.« »Prav in krščansko bi bilo, plemenita	gospa!	« »Vendar težko, prečastiti!« se je veselo nasmehnila	A
pazila naj bi bila!« »A kaj bi dejali, plemenita	gospa,	če bi se bilo kaj takega primerilo vaši grofični	A
mu jo spravita na grad; saj gospoda ni doma,	gospa	pa se ne meni za take stvari. »Jejhata, ljudje	A
kri greje, saj je pomlad.« »O, ne!« je huda	gospa	vrela.»Tisto popoldne je menih maslaril tod	A
srečala Marijana. Vedela je, kam ga je poslala	gospa	in po koga ga je poslala. »Tisti velikan vam	A
še stopil pred kip Matere božje. »Naša ljuba	Gospa,	« je po nenadnem domisleku goreče rekel, »zavetnica	A
ošvrknil z očmi in pljunil. . / . / stran 100 . /	Gospa	je že vsa divja skočila s stola in s strašno	A
z igro nalašč ni hotela nehati. »Plemenita	gospa,	stojte!« je z grajskih vrat zavpil vitez Pelzhofer	A
steber tamle je krvav, odnehajte, plemenita	gospa,	pustite zver!« Napomenek krvi in krivice, ki	A
dejal po mnogih tolažljivih besedah. »Plemenita	gospa	grofinja očitno še ni bila zapustila papeževske	A
starega rodu mogočnih svobodnjakov Trlepov postati	gospa?	To bi bila morala pomisliti, če res neumna ne	A
sedemkrat sedem let! Vsaka plemenita in lepa	gospa,	kamor pridem, jih hoče imeti, da me zanje že	A
prvemu dali ime Janez, drugemu Pavel. Gospod in	gospa	suknarije sta bila botra.Vesela sta bila, da	A
imela in mu lepo oblačilo napravila. Tista	gospa,	Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri nji	A
je kupila graščinico na Štajerskem. Ko se je	gospa	Kordula na svojo graščinico preselila, je vzela	A
Svetinko. Ravno svetega Florijana dan sta se	gospa	in služabnica peljali na Štajersko prav mimo	A
Medtem mati objame Pavleta in se od njega loči.	Gospa	Kordula je zraven stala in vse te besede slišala	A
potu tako žalostna, da nič ni mogla govoriti.	Gospa	Kordula jo je nekaj časa pustila, da se je izjokala	A
z mano godilo. Jaz sem bila srečna, srečna	gospa;	imela sem blaga, denarjev, vsega v obilnosti	A
segnile na rusovski zemlji! Glej, Neža,« pravi	gospa	Kordula, »da imam vzrok še bolj žalovati kakor	A
tolažili.« Med takimi pogovori sta se pripeljali	gospa	Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in	A
ulijejo in globoko vzdihne, rekoč: »O, dobra	gospa,	rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče; čast	A
zapuščeni, brez pomoči so morali iti po svetu.	Gospa	tiho reče baronu: »Prav dober in prijazen se	A
Imel je, karkoli je poželel. Gospod in	gospa	se nista ganila, ne stopinjice nista storila	A
bolj žalosten. Velikokrat sta ga gospod in	gospa	vprašala: »Zakaj nisi, Pavle, nikoli prav vesel	A
te besede rekel: »Vse za menoj deduje moja	gospa	in Pavleta ne sme pozabiti.« Drugega več ni	A
svojega dobrotnika. Še huje pa je žalovala njegova	gospa.	Ni se dala utolažiti.	A
mu je ta prijatelj storil. Torej ga je tudi	gospa,	Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko	A
pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra	gospa	piše, od kod je.Oštir pravi:	A
oštir, povejte mi,« pravi škof, »ali bi pa	gospa	Kordula rada videla, ko bi jo mi trije prišli	A
besedo povpraša: »Žena, bi nam povedali, ali so	gospa	Kordula doma?«Žena hitro vstane, ker prej ni	A
Ponižno odgovori: »Doma so	gospa	Kordula, doma.«Škof:	A
Žena: »Niso sami, gospod in	gospa	z dvema otrokoma sta pri njih, pa nobenega ne	A
»Zakaj pa jokate? Kaj je	gospa	tako huda?« Žena:	A
ne jokam, le žalujem, dasiravno mi je dobro;	gospa	me ima ne kakor služabnico, ampak kakor prijateljico	A
med njimi je škof, zlat križ ima na vratu.	Gospa	Kordula reče: »Teci hitro dol in reci jim da	A
potem reče škof Pavel: »Ne zamerite, žlahtna	gospa,	da vas prihajamo obiskat, čeravno se ne poznamo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani