Zidovje je bilo tako debelo, da ni mogel z roko doseči do umazanega stekla, katero je zapiralo pot vsakemu daljšemu pogledu. Že je hotel zopet odriniti po veji, kar ga prešine misel, da morda tiči za umazanim tem oknom gospa Ana Rozina.
Z vso močjo svojega mladega glasa zaklical je proti oknu: