gospa (2.001-2.100)

iščeta, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu.«	Gospa	Kordula je bila vsa vesela; prosila jih je,	A
Potem reče: »Plemenita	gospa,	vašega drugega imena ne vem kakor Kordula, smem	A
Kordula, smem vas sprašati, kako se še vam pravi?«	Gospa	Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega	A
mati je bila ravno taka; kako zelo ji je ta	gospa	podobna, le samo preveč je suha; moja mati je	A
stori, se ponižno prikloni in reče: »Žlahtna	gospa	Kordula, kajne, vaš mož je bil baron Gap, ki	A
branili, in je potem na Rusovskem zmrznil?«	Gospa	Kordula vsa obledi in pravi: »Oh, kaj vi veste	A
Karel, oh moj Karel!« je vzdihovala na glas	gospa	Kordula. »Zakaj me nisi ubogal, saj sem ti naprej	A
več premagati, ker je za gotovo vedel, da je	gospa	Kordula njegova mati.Solze se mu udero, glasno	A
sinu storili, ne morem povrniti.« »O dobra	gospa	Kordula,« odgovori Francoz, »zadosti sem plačan	A
srečo voščit in mladega Karla gledat. Da je	gospa	Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala	A
dobrote povračuje. Koliko dobrega je storila	gospa	Kordula, koliko revežem pomagala. Zraven je	A
prijateljica gospe Kordule, novo, dobro jed na mizo.	Gospa	ji reče: »Glej, Neža, kako sem srečna, ker sem	A
zdihne. »Ne žaluj, ljuba moja Neža!« ji reče	gospa;	»dva sina imaš, torej se bo lahko zgodilo, da	A
obrne h gospe Korduli in ji reče: »Žlahtna	gospa,	povejte mi, odkod je vaša služabnica doma, ki	A
posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj.«	Gospa	reče: »Z Ilirskega je, blizu L. doma, kjer je	A
mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas,	gospa,	« pravi škof, »da pokličete Nežo k mizi in da	A
in da mi dovolite ji kako veselje storiti.«	Gospa	kar pozvoni, in kakor bi mignil, je bila Neža	A
in kakor bi mignil, je bila Neža pri mizi in	gospa	ji reče: »Pojdi, tukaj ti gospod škof hočejo	A
nikoli več ločili.« Francozu Baziliju je dala	gospa	Kordula toliko denarja, da je bil do svojega	A
svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi; tudi	gospa	Kordula prisede in jo do velike ceste spremi	A
mogla drugega reči kakor te besede: »Žlahtna	gospa,	moja dobrotnica, ne morem se vam zadosti zahvaliti	A
svoji novi gospodinji roko poljubil, rekoč: »	Gospa,	prosim vas, imejte potrpljenje z menoj, dokler	A
in nikoli vas ne mislim radovoljno žaliti.«	Gospa	je bila prav zadovoljna, da je imela tako priljudnega	A
spoštujejo, videl je, da ga imajo radi gospod in	gospa	in tudi gospodična Kristina.To mu je bilo meč	A
Slednjič reče: »	Gospa,	vaša dobra, pobožna Kristina je v nevarnosti	A
spravite, boste videli, kaj se vam bo zgodilo.«	Gospa	Helena, stara, pobožna žena, ki je svojo hčer	A
precej vrnem v Ilirijo.« Stari Teodor in njegova	gospa	Helena sta rekla: »Svetin, oba spoznava zdaj	A
Svojo mater je našel mladi baron Karel Gap;	gospa	tiste graščinice je bila njegova mati.Neki škof	A
in mlada njena snaha ostali sta doma. Stara	gospa	Poljakova bila je izobražena, blagodušna žena	A
stran 149 . / »Ne, ne, Rezika,« reče stara	gospa,	»kako morem biti žaljena? A ta spomin me vselej	A
Čez nekoliko trenutkov nadaljevala je stara	gospa:	»Moj sin Ferdinand je bil v vseh svojih podjetjih	A
ni bil posebno majhne ni priročne postave. »	Gospa,	kosilo je napravljeno!« vpila je precej priletna	A
nihče se na prvi poklic ni oglasil izza ogla. »	Gospa	komtesa, kosilo bode mrzlo!« vpije ženska vdrugič	A
požirku soditi ni posebna pivka. »Barba!« pravi	gospa	komtesa dekli, »za drevi zakolji dvoje piščet	A
zadosti eno pišče?« »Naj jih bo dvoje,« pravi	gospa.	»Moje sestre sin je in želim, da se mu postreže	A
denar!« »Res, tudi po kruh, prav govoriš,« reče	gospa,	vstane izza mize in gre v hišo po denar. Stara	A
izvedenec ne bil mogel ničesar očitati. Stara	gospa	odpre predal svetle omare, našteje Barbi nekaj	A
klobuk pod pazduho in potuhnjeno upognjen. »	Gospa	žlahtna ‒!« začne žagar, toda komtesa se v molitvi	A
»Meni?« vpraša gospod. »	Gospa	pravijo, da je vseeno, njim ali vam, menda.	A
na levo ramo pobesi, milo pogleda in pravi: »	Gospa	milostljiva, vaše gnade!Nekaj bi prav lepo prosil	A
in bi te!« »Ljubi moj človek,« pravi stara	gospa	in stegne roko proti njemu, »poslušaj me in	A
kar si ti storil?« pravi čez nekaj časa stara	gospa.	»Glej, kako bode hrom človek otroke preskrboval	A
posebno povabil komteso in njega. Kajti stara	gospa	ni gledala na mošnjo ‒ kakor je že enkrat povedano	A
božji volji obrnjeni krajcar, in ker je stara	gospa	župnika kot služabnika in na mestnika božjega	A
‒ ‒« »	Gospa	komtesa?Res?	A
več mu je prizadela njegova soseda na levi,	gospa	sodnikova, ki ga je vabila, naj pride kaj v	A
modro besedo, imeli so ga vsi radi, zlasti pa	gospa	Zlatovčeva in mladi študent Vesel. Temu gospodu	A
Zato mi lahko poveš, kakova je gospodična,	gospa,	gospod?« »O, prav lahko ti to povem,« odgovori	A
že v mestih lepšo videl ali pa ne. Gospod in	gospa	tudi nista napačna, pa to boš že še vse videl	A
ostati. »Kdo bi pač ponoči prišel?« dejala je	gospa,	hitro svečo prižgavši. »Nima biti kdo drug kakor	A
in, ker ima moj gojenec, kakor milostljiva	gospa	pravijo, dobro glavo in vem, da bode priden	A
dve leti ste namenjeni pri nas ostati?« vpraša	gospa.	»Da, dve leti, potem bi rad šel na višje šole	A
sočutja do njega. Bil je malo v zadregi, ko ga je	gospa	vprašala, kako mu kaj sosed dopade. Govorica	A
ljudeh, ki češplje tresejo na gornjem vrtu,	gospa	na sušilni jami in gospica doli po vrtu hodijo	A
Marijana, kakor da bi bil naš domač,« pravi	gospa.	Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zapečaten	A
kaj še, bog obvaruj! Ono je tako neka stara	gospa;	služi, če tudi gospoda služi; ali jaz ne vem	A
»Kakšna družina! Saj ni družine, samo stara	gospa	pa to dekletce je in ta teta ali kaj je.Same	A
grunt prodali, ki ga je zapil.« »In kakšna je	gospa	v gradu?« vpraša Lisec. Kmet se zopet obrne	A
dobilo,« reče eden. »I bome, ko bi ne bila	gospa	tako čudna, ljudi boječa in sama svoja,« meni	A
sodi po vnanjem in po prvem vtisu. »Kje je	gospa,	midva morava z gospo govoriti,« vpraša župan	A
volčjaški pak je bil medtem zvedel, da je grajska	gospa	pri delavcih na bližnjem polju.»Gotovo so dobre	A
»Kar se pa vaše prošnje tiče, bode odločila	gospa,	h kateri je, kakor ste videli, župan šel, preden	A
naglo proč v sobo) ‒ glavna stvar je, da je naša	gospa	včasi bolna, nervozna, duševno razburjena, da	A
je poznalo, da je bila na polju. To je bila	gospa	na Pražanku. Lisca ni precej opazila, nego mimo	A
menda stari.« »Jaz še ne posebno, milostna	gospa,	« oglasi se Lisec in stopi bolj prednjo. Ona	A
. / obrne iz veže ven. V istem hipu je tudi	gospa	odšla v notranjo izbo pri tleh in vrata zalopnila	A
treba, a vendar ni rekel. Po stezi pride stara	gospa.	Počasi stopa s svojo palico.	A
tisti inženir?« čudeč se vpraša. »Da, milostiva	gospa,	prosim, odpravite svojega psa, da morem svojo	A
pa vam jaz pošljem, če kaj želite!« »Hvala,	gospa,	« odgovori Lisec nekako boječ, a tudi močno iznenaden	A
»V čigavi hiši? Ne veste imena?« vprašuje	gospa	čisto lahko in ravnodušno, kakor se govori,	A
Tako se ne pravi pri nobeni hiši,« pravi stara	gospa	in se na pol nasmehne, dasi resno. »Pač, gospa	A
gospa in se na pol nasmehne, dasi resno. »Pač,	gospa,	morda pa vam je v spominu samo drugo ime, ki	A
»Kje? Zakaj pri njem!« zavpije	gospa	naenkrat, zgane se, pogleda ga z živo ostrostjo	A
potem pa počasno šel v kot rekognoscirat. »O,	gospa	... « vzklikne Ivan. »Nič gospa, če smem prositi	A
»O, gospa ... « vzklikne Ivan. »Nič	gospa,	če smem prositi, gospodična, še zmerom le gospodična	A
ker me smo vajene vsem prilikam, tudi novim.	Gospa	Langman tedaj prosi, da sprejmete tole, kar	A
Ne, gospodična. Ponuditi mi je	gospa	Langman s Pražanka pač izvolila, ako kaj potrebujem	A
govori, ali nekaj nenavadnega je vendar bilo, da	gospa	tako nekako sama priznava, da ni prav ravnala	A
svojem delu nimam z gradom nič opraviti. Ker je	gospa	bolna in bolezen povsod prva opravičevalka,	A
Za zdaj ne, prosim vas, da nikakor ne. Naša	gospa	neče tujih obrazov, za nič ne.Zato tudi nikoli	A
je vse zaupavala, kajti mati njena, grajska	gospa,	ni niti s hčerjo govorila, tudi ne, kadar je	A
županu ni dal spati, grobo ga je bila odpodila	gospa	v gradu.»A ta gospod Zober ni najmanj grob,	A
»Vi morate z nama v grad.	Gospa	je zvedela, da ste brez stanovanja, in ponuja	A
Molče koračita po stopnicah.	Gospa	Langmanova je sedela v veliki sobi v prvem nadstropju	A
to zopet na misel pride, ker se mu zdi, da ga	gospa	naravnost v oči gleda, kakor bi mu hotela isto	A
povedali vsega, kdo ste?« izpregovori naposled	gospa	s prisiljenim glasom. »Kako mislite, milostna	A
prisiljenim glasom. »Kako mislite, milostna	gospa?	« vpraša Lisec, ki ni vedel, kaj bi se dalo na	A
vedel, kaj bi se dalo na to odgovoriti. Ali	gospa	samo odkima kakor brezmiselno ‒ ne odgovori	A
povedaj, pa smo pri kraju.« . / . / stran 57 . /	Gospa	pozvoni.Senčarica pride.	A
nobenkrat več k nam, kakor tudi, da je naša	gospa	tako mirna, dasi je on doma.To so čudne reči	A
kar ni mogel nobeden govoriti, ni gospod ni	gospa;	vsak zase sta bila potem zaprta, gospa je jokala	A
gospod ni gospa; vsak zase sta bila potem zaprta,	gospa	je jokala, gospod Langman pa« ‒ tu se starka	A
nismo bili nikdar več veseli. Posebno gospod in	gospa	ne.Prišel je pa skoro vsako leto dvakrat, čeravno	A
Tako je, odkar se je prikazal.	Gospa	je pa tudi tako svojeglavna kakor otrok. Gorje	A
Posebno odkar je gospod Langman umrl in je	gospa	prišla v tako duševno bolezen, je prihod tega	A
Ustregli ste meni in Lini, da ste prišli. Naša	gospa	hoče svojo voljo imeti in medve bi bili trpeli	A
v gradu! Kaj sem jaz moral storiti, da se ‒	gospa	ni več branila, vzeti vas pod svojo streho.	A
svetiti. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj mu je	gospa	pri prvem sprejemu očitala, kako da ni precej	A
Isto tako mu je bilo bolj jasno, kako da je	gospa	ondan Lino poslala v vas ponj, dasi je že iz	A
Pražanku mora vse brez ugovora storiti, kar	gospa	hoče, šel je v družino. Pri večerji je gospa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani