gospa (1.501-1.600)

študentov je že prišlo, Lojze je bil šesti in	gospa	je pričakovala še dveh.Nekateri so stanovali	A
prejšnje leto, večji so bili in razposajeni.	Gospa	je položila Lojzetu roko na ramo, tudi pogladila	A
odprla dekla in je Francka vstopila, je že prišla	gospa	po mostovžu.Suha je bila, siva v lica, nosila	A
Preden je Francka izpregovorila, je zakričala	gospa:	”Kaj pa vi?Po kaj pa ste spet prišli?	A
Zbogom!“	Gospa	je bila že daleč na mostovžu, stopila je v izbo	A
pogledala je in ni pozdravila. ”Dober dan,	gospa!	“ je rekla Francka še med durmi, ”prinesla sem	A
izpremenila, jaz pa sem se postaral ... Ali veš, da je	gospa	umrla?“ Francka ga je gledala začudeno.	A
”Da, umrla je,“ je zazdihnil. ”Dobra	gospa	je bila, za vse življenje me je preskrbela v	A
skrbimo zate. Pogledat pridem vsak teden, če bo	gospa	zadovoljna s teboj in če boš zdrava ...“ ”Tudi	A
-- ”	Gospa,	ki sem ti jo poiskala, je zelo gosposka in zelo	A
Ali je to dekle?“ ”Poljubljam roko,	gospa,	to je dekle, moja nečakinja, dekle z dežele	A
sobe, tesno ji je bilo in ni si upala sesti.	Gospa	in teta pa sta sedli in sta jo ogledovali natanko	A
teta pa sta sedli in sta jo ogledovali natanko;	gospa	si je bila nateknila celo naočnike in je sklonila	A
”Hči vaše sestre?“ ”Da,	gospa!	“ ”Kaj pa je vaša sestra?	A
Kje živi?“ ”O,	gospa,	nikar ne zamerite, da rajši ne govorim o svoji	A
Pokaži mi svoje roke!“ Metka je pokazala roko in	gospa	jo je ogledovala skrbno. ”Prefina roka je	A
je bilo?“ . / . / stran 337 . / ”Saj veste,	gospa	-- in otrok je ves neumen, že bala sem se zanjo	A
otrok je ves neumen, že bala sem se zanjo ...“	Gospa	si je popravila naočnike, malo je stisnila oči	A
”No, torej pa pojdiva, Metka!	Gospa	te je že videla, pa hvali Boga, če je zadovoljna	A
temo. Naposled, Bog vedi, pride morda celo	gospa,	rokavice na rokah, vsa šumeča v svili: ”Kje	A
Dekleta nikjer nikoli! -- ”Poljubljam roko,	gospa,	ne zamerite, prosim vas -- bila je in je ni	A
se je poslavljala. Ekspeditorica Helena in	gospa	notarka sta jo spremili v vežo in ji stiskali	A
Dalje nisem bral. Mlada in lepa	gospa	me je pogledala s široko odprtimi očmi in je	A
/ stran 66 . / Tako je rekla mlada in lepa	gospa	Ana, ko sva bila sama, ker se je bil njen mož	A
”Ne posebno; samo na kolena sem padel.“	Gospa	je pozvonila.Stopili so v ozko, s pohištvom	A
dotaknila njegove roke. ”To je naša Olga!“ je rekla	gospa	in je privijala svetilko. ”Zakaj pa sedite v	A
tanki, vitki život se je narahlo pozibaval.	Gospa	je točila, in ko se je sklonila preko mize,	A
”Srečen sem bil!“	Gospa	mu je ponudila roko in se je nasmehnila.	A
pogledom, ki je bolj odslavljal nego vabil.	Gospa	ga je spremila do stopnic.Tam je stopil k njej	A
”Dober večer, gospod Grivar!“	Gospa	je že pred durmi iztegnila roko, ustnice so	A
VI	Gospa	je držala senčnik nad svetilko. ”Ali bi luči	A
svojih sanjah. ”Berite, Jerman!“ je ukazala	gospa	s tišjim glasom. Olga se je sklonila preko	A
”Vi ste tako živeli ... doživeli!“ je rekla	gospa.	”Ne jaz!“ je nejevoljen odgovoril Grivar	A
izza rokavov in potrkal. V sobi je bila sama	gospa	Božičeva.Sedela je pri pisalni mizi, imela držalo	A
polglasno, vstal je in se pogladil po čelu.	Gospa	Božičeva se je obrnila k njemu.Na njenem krepko	A
prepoetično. ”Glej, taki ljudje, kakor recimo,	gospa	Božičeva ali gospodična Pavla, ljubijo kaj trdnega	A
kažejo znanci navadno o podobnih prilikah.	Gospa	mu je stisnila roko, pogledala mu v oči in ni	A
delež, toda svojih moči mu nisem hotel dati ...“	Gospa	ga ni poslušala posebno pazljivo; videla mu	A
glasom je odgovoril par brezpomembnih besed ...	Gospa	davkarjeva je stala blizu mene in vzdihnila	A
... Kako blago! ...“ In	gospa	notarka je kimala z glavo in dvigala oči proti	A
ima kopico otrok, in da so otroci prijetni,	gospa	pa da je hudo nevšečna.In da se ji toži po domu	A
izpred vrtnih vrat, je zaklicala dekla. ”	Gospa!	“ Gospa je vstala, stopila je v svoji ohlapni	A
”Gospa!“	Gospa	je vstala, stopila je v svoji ohlapni, pisani	A
”Zavojček, samo en zavojček; za gospoda!“	Gospa	se je odmeknila, pismonoša je stopil na prag	A
Kmalu, o Francka, napoči ura, ko bova gospod in	gospa.	Saj uboštva ni, saj ni bolečine, saj ni smrti	A
”Tone, kje imaš salmiak?“ ”Gospod mojster,	gospa	mojstrica so ga potrebovali, - kam so ga deli	A
mi daj sem!“ ”Gospod mojster, rabili so jo	gospa	mojstrica, a kam so jo potem položili, nisem	A
treba poslušati tega večnega prigovarjanja ... In	gospa	Baltičeva ne razume teh stvari prav nič!Seveda	A
bi bila zaprta tu v sobi in v taki družbi! ...	Gospa	je sicer dobra, prijazna, - a vendar: pri nji	A
vse bo dobro, o tem niti misliti ni treba.	Gospa	Baltičeva skrbi samo zase; boji se, da bi ji	A
obrazu ... ”Nežika, ali si srečna?“ ”Srečna,	gospa!	“ odgovorila je Nežika drhteče, polglasno.	A
govorite resnice v svojih letih? Saj tudi vi,	gospa,	niste več mladi!“ Solze so ji stopile v oči	A
debele židovske dame vonj in barvo. ”To je	gospa	Mayer, to je gospod Mayer ... Mayer ... Mayer ...	A
fabrikanta, ki mu je služilo dve tisoč sužnjev,	gospa	Mayer ... Mayer ... Mayer ... In zdaj so se vrstili	A
ste bili tako prijazni ... jako me veseli ...“	Gospa	Tratnikova je bila nekoliko priletna dama.Od	A
za drugo, ne da bi se vezale v redne stavke.	Gospa	Tratnikova ni poznala vejic in pik; a zdi se	A
je jasna zvezda na našem obzorju, in --“	Gospa	Tratnikova je čutila, da se je nekoliko zaplela	A
Poljubil ji je roko.	Gospa	Tratnikova mu je povedala, da je govorila ravnokar	A
da je bil pomotoma stopil v tujo hišo. Ko je	gospa	odgovorila - tako je odgovorila vselej - da	A
komaj da je narahlo trenil, če se je prikazala	gospa	Francka.Tako je sedel in gledal in molčal do	A
da je zaspal ponavadi ob tretjem kozarcu.	Gospa	ni jokala, pač pa je kancelist Maricelj ob odprtem	A
plač, da so se pogrebci osupli spogledali; tudi	gospa	Francka je dolgo strmela nanj, nazadnje pa se	A
jesenskem jutru sedel za peč, mu je postregla	gospa	Francka sama, postavila je predenj skodelico	A
nam, gospod Maricelj?“ je smehljaje vprašala	gospa	Francka. ”Zmerom!“ je odgovoril Maricelj	A
mislil!“ je odkritosrčno povedal Maricelj.	Gospa	je prisedla k njemu. ”Nocoj boste večerjali	A
devetih upihnem luč ...“ . / . / stran 24 . /	Gospa	se je naglas zasmejala in ga je udarila z dlanjo	A
korak. Od praga pa ga je veselo pozdravljala	gospa	Francka. ”Kod se mudite in obotavljate?“	A
obraz in povesil je oči. Zardela pa je tudi sama	gospa	Francka, ko je ugledala šopek iz rdečih nageljnov	A
vežo; najprej Maricelj s šopkom v roki, za njim	gospa	Francka.Ko se je ozrl na mizo kraj peči, je	A
lepem krogu petindvajset mandeljnov. Kakor prej	gospa	Francka, je vzkliknil Maricelj: ”Kaj je zame	A
čast?“ ”Če se vam ne zameri!“ se je zasmejala	gospa	Francka. Ker je bilo že mračno v izbi, je	A
Maricelj, bo dobro delo malo počitka na blazini!“	Gospa	Francka je bila pripravila tako obilo večerjo	A
večerji, še preden je bila torta načeta, je	gospa	Francka iz temne steklenice natočila rdečega	A
na vaše zdravje, gospod Maricelj!“ ”Na vaše,	gospa	Francka!“ Mehkobna, sladka toplota se mu	A
”Kaj da ni mogoče?“ se je zvonko zasmejala	gospa	Francka. ”Da je že petindvajset let za gorami	A
nesrečo ...“ ”Svojo nesrečo?“ se je začudila	gospa	Francka.”Petindvajset let je spala ... zakaj ste	A
Odprite mu duri, da se vrne!“ je rekla tiho	gospa	Francka in je položila svojo okroglo mehko roko	A
III ”Otrok, otrok!“ se je smehljala	gospa	Francka.Prinesla je drugo steklenico in je točila	A
strahu. ”Vesela bodiva nocoj!“ je rekla vdrugič	gospa	Francka in je vzdignila kozarec.”Poznava se	A
si ... kakor mladenič si zardel!“ je vzkliknila	gospa	Francka. ”Kaj nisem mladenič?“ je vesel in	A
prijazno razgovarjala ter sta pomalem pila.	Gospa	Francka je prinesla tretjo, za tretjo še četrto	A
je -“ Takrat mu je bistro pogledala v oči	gospa	Francka. ”Ali zgodilo se je ...	A
pa ni dognana ta genljiva zgodba!“ je rekla	gospa	Francka. ”Tisti nesrečni zaljubljenec je videl	A
ob mizo in je strmel s kalnimi očmi. ”Kaj,	gospa	Francka ... reci, kar si rekla!“ ”Ker ni rekel	A
se je odel do nosu. V izbo je stopila sama	gospa	Francka, v roki skodelico kave z visoko belo	A
in potico na mizo ob otomani. ”Ne zamerite,	gospa	Francka, za božjo voljo vas prosim...“ ”Kaj	A
In kaj da bi ti zamerila?“	Gospa	Francka je bila užaljena. ”Jaz sem bil...	A
”Jaz sem bil... Veste,	gospa	Francka, pil že nisem od tistega časa ...Snoči	A
pa se je zgodilo z menoj, Bog sam vedi kaj!	Gospa	Francka - kar sem storil in kar sem govoril	A
”Kaj ne velja in ne pomeni?“ se je čudila	gospa	Francka. ”Vse tisto ...	A
”Vse tisto ... Prosim vas,	gospa,	ne povejte nikomur, tudi sami ne mislite več	A
večera ni bilo, te noči ... Zdaj bi rad vstal,	gospa	Francka, pozno je že ... Za božjo voljo, že osem	A
Za božjo voljo, že osem je!“ Ko ga je videla	gospa	Francka tako obupanega in žalostnega, je bila	A
vprašal, kako pač misli, da bo z vremenom. Ko je	gospa	odgovorila - tako je odgovorila vselej - da	A
komaj da je narahlo trenil, če se je prikazala	gospa	Francka. Tako je sedel in gledal in molčal do	A
čudež? Zahvaljen Bog in tudi ti zahvaljena,	gospa	Francka, da sta mi dodelila veselo pomlad v	A
storila hudega?“ je pomislila v svojem srcu.	Gospa	pa ji je očitala in jo je učila: ”Nikar ne bodi	A
hkrati z gospo in z vsemi nič manj glasno, kakor	gospa	sama. ”Če te udari, koj vse poberi, kar imaš	A
bi jih razbil, nego nerodni kmet!“ je rekla	gospa.	Mana se ni prerekala, povezala je culo in	A
druge duri in je zaklical v izbo. Prišla je	gospa,	dolga, upognjena, suha ženska, zavita v haljo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani