gospa (2.301-2.400)

čelu vi, gospa, sijajna kraljica, Pentezileja!	Gospa,	gospa, kadar pridere v naše kraje neusmiljena	A
gospa, sijajna kraljica, Pentezileja! Gospa,	gospa,	kadar pridere v naše kraje neusmiljena vojska	A
vrancih, z bridkimi meči, sulicami in puščicami, o	gospa,	krenite tedaj v stran, ognite se Tihega dola	A
res prav ginljivo govoril. Smejala se je tudi	gospa	Jarinova, a njem smeh je bil videti nekako posiljen	A
osvobojenke ne smemo biti in nismo občutne!« Ko je	gospa	Jarinova končala svoj krepki govor, zaploska	A
ne tajim. Z osvobojenko, kakor se imenujete,	gospa,	nisem še govoril; jaz imam to slabost, da me	A
« . / . / stran 91 . / »Resnični izgovori,	gospa!	Sploh je moškemu težavno govoriti z žensko o	A
Vidite, tako je!« »Krivo ste me umeli,	gospa!	Hotel sem reči, da v moški družbi človeka ni	A
kam, kjer zaboli, morebiti celo osvobojenko,	gospa!	« »Dovolj izgovorov, gospod; začnite, zavihtite	A
vas pa še bolj bojim, vi ste strašna borilka,	gospa!	Kaj me je motilo, siroto, da sem se spustil v	A
boj, ki mi obeta gotovo premago! Sedaj je čas,	gospa,	da se vam izpovem ‒ sramotno izpovedovanje!	A
sem mnogo bral o ženski osvoboji; vi mislite,	gospa,	bogve kake učene knjige!A motite se, gospa;	A
gospa, bogve kake učene knjige! A motite se,	gospa;	pomislite samo: Mill, vaš veliki prerok, mi	A
mislite!« »Jaz v strahu in ponižnosti, milostna	gospa,	mislim tako: Ženska, pravite, bodi moškemu enakopravna	A
me posluša moja častita nasprotnica, milostna	gospa!	‒ Zakon more biti srečen samo, ako oba, mož in	A
« Ko se je bila poslovila	gospa,	povzame Zora besedo: »Da ne bodeš imel časa	A
dobil neprijazno lice. O pravem času se povrne	gospa.	»Morda vendar niste rešili brez mene ženskega	A
To bi ne bilo lepo!« »Nič se ne bojte,	gospa,	« odgovori ji Radovan: »poskusili smo, ali sami	A
je videti, svojega odgovora?« »Nocoj ne več,	gospa!	« reče gospod Mirodolski. »Sonce je že zdavnaj	A
da ste mi ostali na dolgu.« »Bodite mirni,	gospa;	ostane mi v spominu moj dolg, naši pogovori	A
Prijazno se poslové.	Gospa	poljubi Zoro in Bredo, gospodu Mirodolskemu	A
bode nikdar porazumka med nama. Prav govori	gospa	Jarinova; moštvo ne čisla ženstva, kakor je	A
treba govoriti, kakor bi bila moja dolžnost.	Gospa	Jarinova je pametna, poštena žena, vsega spoštovanja	A
življenje. Ni torej čudo, da ga je rada imela	gospa	Jarinova kakor svojega sina in da je bila vesela	A
nekoliko tiha, bila je kmalu živa in vesela;	gospa	Jarinova je bila izgubila ali pozabila svoje	A
prejel je od vsakega za hvalo prijazno besedo;	gospa	Jarinova mu ginjena stisne roko, rekoč: »Pravo	A
gori, Breda! O ta nesrečni grad, ta nesrečna	gospa	Jarinova, ona je sama kriva moje nesreče, moje	A
Breda je pobirala spodaj, kar je palo z drevesa.	Gospa	Jarinova ni mnogo koristila; delala je samo	A
naročje polen, to bi bil boljši ogenj!« »Vidite,	gospa!	« odgovori ji mirno, a določno gospod Mirodolski	A
že v ‚kamneni’ dobi.« »Prav tako vendar ne,	gospa!	Kamna je bilo pač dovolj, dobrega kamna, in gobe	A
kresila ni bilo, vsaj takega ne, kakor je to,	gospa!	« »Res prav imenitno je videti; jaz nisem še	A
S tem kresilom so moj oče kresali. Vidite,	gospa,	tako smo kurili, ko sem bil še mlad; lepa, staroslovanska	A
delati, tako kuriti, to je tudi kos poezije,	gospa!	Pa še nekaj je, zakaj rabim, vsaj v gozdu, tako	A
tehtate, gospod sosed?« oglasi se radovedna	gospa	Jarinova. »To je tako,« odgovori ji gospod Mirodolsk	A
graciozno gospe sosedi. Strahóma ga prime	gospa	ter ga premetava iz roke v roko: »O, to peče	A
Taka jed se mora vroča jesti, le pihajte malo,	gospa!	« poučuje jo gospod Mirodolski. »Duh ni napačen	A
Takega noža nisem še videla nikoli!« »To ni nož,	gospa,	to je ‒ pipec!« »Tudi staroslovansko orodje	A
ljubi!« To pa vendar ni bilo spodobno, da bi se	gospa	Jarinova sama trudila; Radovan prevzame njeno	A
pravo večerjo. Vsi so bili dobre volje, zlasti	gospa	Jarinova. »Še enega, gospod Radovan, a šteti	A
Tudi mi ne povemo, koliko jih je bila pojéla	gospa,	da bi se kdo ne pohujševal. »Za pijačo nisi	A
Prvi kozarec ponudi Breda gospe.	Gospa	ga pokusi, rekoč: »Gospod sosed, ta kapljica	A
kapljica ni rasla v Mirnem dolu!« »Ne zabavljajte,	gospa,	če hočete, da ostaneva dobra soseda,« odgovori	A
oko obrnjeno vanjo. »Veste gospod,« vpraša	gospa	Jarinova svojega soseda, »veste, gospod, kako	A
nikjer ju ni bilo videti; nemirna sem bila,	gospa	se je norčevala: nič se naj ne bojim, ne bodeta	A
in klicala; vse zastonj! Strah me je bilo;	gospa	pride za mano, kliče Edvina; nič odgovora!Gospa	A
gospa pride za mano, kliče Edvina; nič odgovora!	Gospa	je bila še vedno dobre volje, tolažila me je	A
misel mi je jela rojiti po glavi. Ko je videla	gospa,	da se ne dam potolažiti, gre v grad; malo naj	A
gradom; pri cesti na njivi zagledava kmeta;	gospa	ga vpraša, ali ni videl, da sta šla dva taka	A
sem bila omedlela; v postelji sem se zbudila,	gospa	je stala poleg mene.Vstala sem, kolena so se	A
vendar morala sem domov s strašno novico!	Gospa	me je spremljala in podpirala po potu.Pri ograji	A
mi je vsega kriva!« »O ne dolžite je, oče,	gospa	je nedolžna, ko bi jo videli, kakšna je, v srce	A
Tako je bilo sedaj življenje v Mirnem dolu! In	gospa	Jarinova?Zapustila je bila grad takoj drugi	A
Ni čudo!	Gospa	mu je poročala, da je nje sestre sin ‒ mrtev	A
z žensko obširnostjo. Proti koncu je pisala	gospa	tako: »Smrtno ranjen mi je pisal list, ki vam	A
bo v božjo voljo in tvojo; bodi mi milostna	gospa!	« »Ti se me bojiš?« vpraša ga deklica	A
dve leti, kar si bila potem v gradu, bili so	gospa	s teboj prav zadovoljni in še zdaj ti dajejo	A
‒ O kako bi bilo lepo! Ti bi bila kakor	gospa:	vse bi te gledalo v nedeljo pri maši, pozdravljalo	A
odpre, iz nje se prikaže tuj gospod; za njim	gospa,	lepa, belega obraza pa vsa v črno oblečena;	A
bila je v hiši služabnica, do katere je imela	gospa	posebno zaupanje.Ta ji reče, da ima na kmetih	A
bi to dolgo trpelo! . / . / stran 70 . / A	gospa	je bila že vstala iz postelje; skoraj bo smela	A
otrok je otroku podoben, posebno v prvi dobi.	Gospa	je samo enkrat videla svojo hčerko, še takrat	A
novico, da je umrlo dete njene sestre. Res	gospa	ni prišla hudobni zvijači na sled.Vesela je	A
živelo dolgo. Bridke solze je točila nesrečna	gospa	o njegovi smrti, saj je mislila, da je z njim	A
dobil pri krstu. Od postelje hudodelnice hiti	gospa	naravnost v imenovano hišo. Pogledajo v knjigo	A
nekaj časa izročen v odrejo kmetici. Ko zve	gospa	njeno ime in rojstni kraj, napoti se neutegoma	A
svet, kar ga od tod vidiš, je božji in najin.«	Gospa	veli: »Dobro vem, da je vse to božje in najino	A
le predobro čutim, da bom nevarno zbolela.«	Gospa	se je kmalu potem ulegla in je ležala sedem	A
hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti.	Gospa	pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli:	A
hitro od tod, da ne nalezejo gob naša bolna	gospa.	« Gospa pa se oglasi:	A
tod, da ne nalezejo gob naša bolna gospa.«	Gospa	pa se oglasi: »Ne gonite mi od hiše reveža.	A
volja, lahko še danes na Gorjance izprehajat.«	Gospa	poskusi čudni koren, skoči zdrava na noge in	A
Kupica se počrni.	Gospa	izlije strupeno vodo in koraka dalje.Pride do	A
Kupica se zakrvavi.	Gospa	izlije ukleto vodo in koraka dalje.Pride do	A
vodi se naredi rdeč nagelj in bela lilija.	Gospa	pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije	A
ta krasna gospodična, ki gre proti gradu.	Gospa	je te besede slišala in se ga oklenila in rekla	A
že za otročjih let. Usmilila se me je dobra	gospa	in me vzela k sebi.Ni me imela za podložno deklo	A
podložno deklo, ampak kakor za svojo sestro. Moja	gospa	je govorila vse drugo po pameti, delala je vse	A
Kristus prosi gospo za dar božji.	Gospa	se pa zadere samopašno in veli: ‘Misliš, da	A
papeža. Zdaj lahko sam presodiš, kaj je moja	gospa	mislila.Hotela je Kristusu dati na pomen, da	A
Jaz sem to grozo od daleč videla in moja blaga	gospa	se mi je smilila.Tekla sem za Kristusom in ga	A
ter tja in ne trpim nobene sile. Moja uboga	gospa	pa dremlje na postelji.Po glavi ji rojijo strašne	A
pomogel ne samo meni in nji, ampak tudi sebi. Moja	gospa	je samica in te bo vzela za moža in z njo dobiš	A
Razglejva smeti, ki jih je vrgla na dvorišče še moja	gospa.	Kar se najde v njih, se sme pobrati in odnesti	A
zdušno in skrbno, da se je gospodi brž prikupila.	Gospa	je ni mogla prehvaliti. O vsaki priliki je zatrdila	A
mesto. Gospodje ji niso dejali drugače kot ‘	gospa	Kati’.Kmetom se je zdela ta čast nekoliko prevelika	A
vsak tujec prisegel, da je njena hči. Grajska	gospa	je pa zapazila še neko drugo podobnost.Ko je	A
bi bila brez ‘divjega moža’ Katra nikoli taka	gospa;	ali kdo je svetil, da bi ji mogel kaj dokazati	A
grlo in da je pijačo bolje poznal nego tista	gospa,	ki je hodila to ‘pivo’ pred jazbino pit in je	A
od njih dobival, da ni mogel vseh spraviti.	Gospa	baronovka pa se te sreče kar nič ni veselila	A
sem ga poslušal. Kmalu me je začela njegova	gospa	rada gledati in meni je bilo to všeč.Preden	A
Za raško grofinjo se oglasi mlada brhovska	gospa:	»Jaz sem že zdavnaj želela nagledati se prav	A
odide. K prestolu prikoraka razkošno oblečena	gospa	predrznih oči in pravi: »Dokler sem bila sama	A
moškimi, se mi ni zdelo varno. Odkar sem milostiva	gospa,	me zovó ljudje: bršlinski spašnik, moj gospod	A
obenem. Ko se snidejo baron Ravbar, njegova	gospa,	rodovina, pisarji in drugi pomočniki, si odtrga	A
trdili, da bi bil Erger‐Berger kakov prešuštnik.	Gospa	se ni nanj nikoli potožila ne za to ne za kako	A
živela po gosposko do smrti.« Ta sladkosnedna	gospa	je bila sestra Erger‐Bergerjeva.Vzel jo je k	A
Hišni je dejal: »Ti boš jutri grajska	gospa	in grofica, nekoliko ur tudi soproga, skrbi	A
»Gospodinji seveda milostiva grofica, vaša	gospa.	Zdaj se še oblačijo, pa bodo skoraj tukaj.«	A
»E, seveda, kdo drug bo gospodinjil nego	gospa.	Ali bratec, ne zameri, da te še nekaj vprašam	A
Sluga veli: »	Gospa	so visoki, čedni, očitni, da je malo takih.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani