gospa (2.201-2.300)

kako ste bili sinoči nerodni, neumni.« - »	Gospa!	Kdaj?« hiti Pavel.	A
sinoči tam gori poljubljala!« »Vi se šalite -	gospa!	« »Ne, ne, prav nič se ne šalim!	A
Godba prične z mazurko. »Milostiva	gospa	- ta ples?« konča Pavel prejšnji svoj opomin	A
tistem času pri oknu. »Dober dan, milostiva	gospa!	« zaklical je s ceste. »Kako se imate?«	A
starec in iztika po predalih bližnje omare. »	Gospa	menda skoro dokonča!« pravi adjunkt in počasi	A
dopoldne, ko je vstopil eleganten par, gospod in	gospa,	očitno tujca, v razstavne prostore. On visokoraščen	A
ko vosek. »Torej take razstave obiskujete,	gospa!	« reče porogljivo, pa s škripajočimi zobmi.	A
vprašanjem prestriže Anino govorico došla postarna	gospa,	ki je bila počasi prišla in sedaj prisedla na	A
upre teta Amelija zopet oči v svoje pletilo. »	Gospa	grofinja!« naznanja polglasno guvernanta in	A
delo, vzela je isto zopet v roke. Novodošla	gospa	‒ mati grofice Veronike, bila je slabotna žena	A
brezskrbnosti na pomoč! Pa oprostiti morate,	gospa	grofinja, midva sva v tem kraju še čisto tuja	A
kmete. Mnogo tujcev je bilo tu, deklet in	gospa.	Mene sta zanimali dve črni očesi ‒ in tovariš	A
gostilno, kar se pripelje mestni voz. Gospod in	gospa,	oba elegantna, izstopita. Ko ideta mimo naju	A
izstopita. Ko ideta mimo naju v vežo, obrne	gospa	svoj obraz. Videl sem oči, samo oči.	A
je iti čez ozko brv. »Dajte mi roko,« reče	gospa	mojemu tovarišu, in ko smo se vračali domov	A
dan. Po mestni promenadi je hodila mlada, lepa	gospa	in pri njej na eni strani njen mož, na drugi	A
nadaljeval tanki lajtnant možev odgovor. In	gospa	je vzela svoj pihalnik in ga zastavila proti	A
Te pa so si za vračilo šepetale, da ima ta	gospa	dve srci, od katerih bije eno za nje zakonskega	A
katerim še pojma nista znali, in mnogo spoštovana	gospa	je drugi spoštovani gospé, in obratno, pripovedovala	A
ki bo tudi tako dobroten, kakor je bila rajna	gospa.	Posnel je Samorad iz njiju besed, da sta v hudi	A
izprosila ter potlej polagoma odslužila, da	gospa	Veselinova ni umrla in da mladi gospod ni odpotoval	A
spanju. Pri zibelki sedi lepa, vitka, črnolasa	gospa.	Zadovoljno in ljubeznivo gleda na zibelko in	A
raznih prevar, in potlej ga vzame noč! Ljubezniva	gospa	Padelesova pa bo zopet kakor nekdaj za drag	A
razmerju dveh oseb, ki sta me razžalili. Neka	gospa	se je rogala Slovencem in nekov gospod Hrvatom	A
zabrede preko mejá olikane dostojnosti. Tista	gospa	je porojena Ljubljančanka, hči nižjega uradnika	A
med male kapitaliste, kakršen je Padeles. Da	gospa	kakor ‚stara Kranjica’ po pristransko nemčujoči	A
Tisti večer mi je umrla mati.	Gospa	jo je šla jutrodan kropit; saj sta bili nekdaj	A
Ko je bilo tako vse v redu, je poslala blaga	gospa	svojega moža k sodišču; kajti v svoji rahločutnosti	A
je pri hišni preiskavi posredovala rahločutna	gospa.	Sedaj se pa še bolj ujema, odkar je Cvetana,	A
povelje predsednikovo takoj stopi v dvorano tista	gospa,	ki smo jo v drugem poglavju te kolikor toliko	A
nazvali prekosavsko zalvo Cvetanino. Ošabna	gospa	je pristopila v bogato nakičeni črni opravi	A
in ali se zaveda posledic takega ravnanja.	Gospa	odgovori, ne da bi se kaj obotavljala: »Ko sem	A
ostane podarovanih štirideset tisoč forintov.«	Gospa	dogovori in predsednik ji oznani, da bo izpraševana	A
pravilno, da bi se prej smelo dvojiti, ali je	gospa,	danes sedeča na zatožni klopi, tista, ki je	A
. / . / stran 278 . / sicer vam milostljiva	gospa	ne kupi novega svilnatega klobuka! ‒ To sem	A
bili bržkone preoblečeni razbojniki. Ko pride	gospa	k vratom, vstane kakor iz tal tisti Veselin	A
od zadaj, da se ne morejo ganiti. Veselin in	gospa	smukneta skozi vrata v kočijo.Lopovska petorica	A
breznaglasno: »Ta človek govori resnico, milostiva	gospa!	Jaz sem duh iz pekla v Samoradovem telesu.	A
tako pet minut, ko se mu približa lepa, mlada	gospa	v spremstvu postarne ženske in strežnika.Samorad	A
ljubeznivo govoril v salonih menjača Padelesa. Mlada	gospa	uzre tudi njega.Radostno vzklikaje speje k njemu	A
kliče: »Nimam časti biti vaš mož, milostiva	gospa!	Občeval sem pač z vami nekov večer v Parizu,	A
takisto podedovano; mati mi je bila blaga, omikana	gospa.	Oče je marljivo in razborno vodil gospodarstvo	A
Tratilek. »Davi sem čital v časopisu, da je neka	gospa,	najbrž vajina Cvetana, oteta iz niagarskih slapov	A
prage pod vrhovi spod mletih stranskih sten.	Gospa	se je tam zavedela in po tistih znanih podmolih	A
stoterno poplača ves trud in strah.« Pomirjena	gospa	je izrekla svojo dovolitev in jaz sem vodniku	A
razloge s pestjo ob mizo in s peto ob tla, je	gospa	branila in pregovarjala.Usmelila se je celo	A
dveh trdih skalah. Vsekakor sem želel, da dobi	gospa	pravdo v tem nerednem ustnem postopku. Naš najeti	A
krepko potrkal na vežna vrata njenega bivališča.	Gospa	stopi k oknu, da pokara ropotača, ako ne bo	A
tiste hiše je urno stopil pred vežo in tedaj je	gospa	v nadstropju čula, da silni mož zahteva nekaj	A
kar je potreboval, ter naglo odšel, preden je	gospa	prikolebala z nadstropja v vežo. Tam je zvedela	A
zmago, torej nekako pozno, stopita Mlekojed in	gospa	iz veže.Oba sta bila vidno razvneta; vendar	A
nama, opomni dijaku: . / . / stran 207 . / »	Gospa	mati imajo prav.Stopimo za zadnjo stran hiše	A
docela umirila in si otrla poslednje solze,	gospa	in gospodična sta glasno plakali, in solze so	A
gospe prinesti črnosteklene naočnike, ker bi	gospa	sicer oslepeli od samega bliskanja.Zastavila	A
saj mižimo, če je bliskanje prehudo. Če pa	gospa	ne morejo prebiti brez njegovih črnih naočnikov	A
melinah in kozjih stezàh, bel kruh bo jedla, še	gospa	ji bodo rekli mestenci, ne bo se ji treba tresti	A
dolga podbradka, tako ponosno ne nosi nobena	gospa	koralnih uhanov; s svojim ostrim, srditim pogledom	A
sin svoje matere, če je še tako lepa in bogata	gospa!	‒	A
ne vzamem ti ga ne; jaz sem kmetica, ti si	gospa;	moj mora imeti okrogla, rdeča lica; kaj bi počela	A
pomolzene; ali tebi vse to malo mar; ti si že mestna	gospa;	jaz sem in, ostanem kmetica, kmečka gospodinja	A
68 . / Soseda je bila gospodu Mirodolskemu	gospa	Jarinova. Na vzhodni strani Tihega dola je imela	A
lahkoživim gosposkim ljudem. Premožna žena je bila	gospa	Jarinova; poštenim Tihodolcem se je zdela silno	A
v svojem življenju videl žensko na konju! In	gospa	Jarinova je jahala in kako je jahala!Kakor blisk	A
/ . / stran 69 . / Lepa žena res je bila	gospa	Jarinova, visoke rasti, tanka čez pas, a polnega	A
strinjalo v lepo podobo. Lepa žena zares je bila	gospa	Jarinova, veličastna žena; a vabljiva prijaznost	A
dobrega na svetu! Lepa žena je bila grajska	gospa,	bogata in tudi radodarna, to se mora reči; cerkve	A
prijetna do grada. Ljubezniva gospodinja je bila	gospa	Jarinova.Umela je tisto redko umetnost, ki je	A
toliko rib, da se jih nasiti vsa družba; in	gospa	Jarinova je bila obljubila, da jih sama napravi	A
Napotijo se torej vsi k potoku; Radovan lovit,	gospa,	Mirodolski, Zora in Breda pa gledat.Trnek je	A
strašno vade! Zamolčati ne smemo, da je bila	gospa	najmanji spretna in ročna pri lovu; smelo bi	A
sokom onesnažijo roko. Mogoče tudi, da mestna	gospa	skonca še prav poznala ni kobilic.Tako sodimo	A
truda. In trudila se je pridno ponosna grajska	gospa.	Kolikokrat je skočila zastonj, zastonj urno zagrabila	A
več vredna. Pridno so mu znašale kobilic:	gospa	po eno, Zora in Breda po več; vendar vedno še	A
hudoben je znal biti časi gospod Mirodolski. »	Gospa,	vi štiriindvajsetkrat ‒ živali šestero; Zora	A
Tako jih je dražil dobrodušni gospod. Ali	gospa	tudi ni mirovala: »Šest in šestnajst je dvaindvajset	A
jih že imamo, dovolj jih bo; poglejmo!« In	gospa	gre ter se pripogne nad posodo poleg Radovana	A
»Postrvi ali ne postrvi; dobre ribice so,	gospa;	samo treba, da jih človek pripraviti zna!«	A
ali tedaj bo prepozno!« »Nič se ne bojte,	gospa!	Ni tako hudoben, ne, kakor se dela; nič ne dé	A
se šalili; tako so ribe in kobilice lovili.	Gospa	Jarinova je bila danes dobre volje, da je ni	A
mislil: zdajle bo, hitro je pritekla gledat zdaj	gospa,	zdaj Zora ‒ in oplačena se je obrnila riba,	A
spregovori gospod Mirodolski, »vse, kar je res,	gospa,	pevce imate izurjene in lepo ubrane, tudi naši	A
nekateri glasovi se mi zdé prav znani. To ni lepo,	gospa	soseda, da izvajate in izvabljate ptiče svojemu	A
ženske lepote; vsaka živa stvar se ji klanja!«	Gospa	Jerinova se mu prikloni, rekoč: »Od kdaj ste	A
Mirnega dola.« Na te besede, ki jih je govorila	gospa	Jarinova z nepopisno ljubeznivo šaljivostjo	A
pogled njegov je jasno govoril: Prav pravite,	gospa	soseda; brez lepote nismo v Mirnem dolu. In	A
podajale ribe, ki jih je bila res sama napravila	gospa	Jarinova.Prva je bila Zora na vrsti; kar ji	A
80 . / Po vsi pravici torej ga je pokarala	gospa:	»Lepo se vedete, gospod Radovan!«	A
oblasti; kako hitro bi vas navadila plesati!« »	Gospa!	Velika je vaša moč; kar bi hoteli, vse bi iz	A
umetnost, o kateri tako navdušeno govorite,	gospa,	moškemu prav malo potrebna; ženski ‒ ne rečem	A
kakor medved na sejmu!« »Tako nekako, da,	gospa!	Kakor medved na sejmu; zato pa tudi ni hotel	A
Po tem ostrem dvoboju, v katerem sta prvič	gospa	Jarinova in Radovan merila svoje moči brez pravega	A
vrnem, kakor bode božja volja in vaša, milostna	gospa!	Boj začnem ne zase, nego za moške pravice.	A
zase, nego za moške pravice. Karali ste me,	gospa,	ostro ste me karali, da nisem storil svoje dolžnosti	A
jaz delam tudi tako. Vi ste drugih misli,	gospa!	Vi sodite in ne samo vi, gospa; tako sodi velik	A
drugih misli, gospa! Vi sodite in ne samo vi,	gospa;	tako sodi velik del ženstva, da je moža dolžnost	A
po volji!« »Z živo besedo ste nam popisali,	gospa,	žalostno stanje ženstva, kakršno se, žalibog	A
je lahko ženska v haremu!« »Dobre volje ste,	gospa!	« »Ne vedela bi zakaj!	A
njenem mladem, neizkušenem srcu! Ko jo vidi	gospa	tako zamišljeno, prime ji z obema rokama glavo	A
glas; recimo torej: osvoboja, ako dovolite,	gospa?	« »Kakor vam drago, gospod, da se le umemo.«	A
maščevalni roj novih Amazon, njim na čelu vi,	gospa,	sijajna kraljica, Pentezileja!Gospa, gospa,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani