brez (501-600)

je navada, da tujka še ne trka ne pri hiši,	brez	trkanja bi v moje srce rada... II Oj, Emil,	A
v nebo pozove tromba nas pred božji tron; in	brez	krivulj in brez cesarskih kron Jehovino, glej	A
tromba nas pred božji tron; in brez krivulj in	brez	cesarskih kron Jehovino, glej, sodi nas oko	A
prikazale na lici, ko boš spoznala ta ljubav	brez	meje; za té solzé, prihodnji talisman, o hvala	A
meni zdiš kot čisti angel v édenski poljani, ki	brez	strastí z ognjenim mečem brani vrnitev mi v	A
bledo je biló siroti, ki šla po trnju v noči	brez	zvezdíce ob breznih po brezkončni, strmi poti	A
puhle sanje in fantazije, kdo se méni zanje, in	brez	pomena je podoba taka. Mogoče je, mogoče tudi	A
to le pač odslej za trdno vem, da ljubim te	brez	mej, da ni brez tebe mi živeti moči. V O noč	A
odslej za trdno vem, da ljubim te brez mej, da ni	brez	tebe mi živeti moči. V O noč brez sladkega	A
živeti moči. . /\ .. stran 163 . \/ V O noč	brez	sladkega miru in spanja, v nemirih strastnih	A
ko ure za minuto se minuta je vlekla enolično	brez	nehanja. »Nocoj te bom čakála kraj zidanja v	A
jemlješ dneva svetlo luč, da tava duh po temi	brez	miru? Spoznanje kje je, demon, kje je ključ	A
melodije! Glej, menil sem, da mogel bi živeti	brez	tebe kdaj, brez svojega Boga; a naj li rastejo	A
menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj,	brez	svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti	A
svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti	brez	sonca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o	A
hranili so me in zamorili v srcu slednji vzdih...	Brez	dogem in brez vaših energij sem vedel bolje	A
zamorili v srcu slednji vzdih... Brez dogem in	brez	vaših energij sem vedel bolje nego zdaj nekoč	A
meni ginevajo dnovi kakor valovi zakriti od	brez.	Ali ko poldne zvonijo zvonovi, kdo te pozdravi	A
Pusti zdaj pesmi! In meni veruj, tudi	brez	njih bo še krožil ta svet. Več pač jih nima	A
219 . \/ Oj ti presneti pisar, nič drugega	brez	kron, vse drugo za denar le to, je naredil zastonj	A
slaviš pač Franke, ker so vere luč prinesli... jaz	brez	mere jih črtim, ker so že v času starem nas	A
voščila? Da bi kakor ona čez leta, čez dni	brez	vsega pardona storila i Ti!... Še nekaj voščilec	A
nevsahnjene solze kesanja, tvoja duša je album	brez	vsega pisanja, tvoja duša, ki zdaj o bodočnosti	A
bodočnosti sanja, prekrasnih dneh, je album	brez	peg in črk! Ne piši, ne riši v lepi album nikdar	A
popoludne delujta, Bog visoko, znanost je globoko, a	brez	volje ti ni bolje niti v duši ni v obrazu, duše	A
Kam? Ko	brez	miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, Prašájte	A
Rajši koj mi daj slovo. Desno róko	brez	skrbi daj k prijaznemu slovesu, solz v nobenem	A
zamaknjena sama sediš, vsili v spomin se ti pevec	brez	upa, stari čas skorej nazaj si želiš. Marsikdej	A
gre z njim v boj krvavi, ga spremi čez goré	brez	cest, in čez ozidje trdnih mest, kjer smrt junaške	A
se zanjo nič; nje obresti bom pobiral, živel	brez	skrbi ko tič.” “Jaz pa hlače bom nosila, gospodar	A
pekel, al nebó! Stanu se svójega spómni, trpi	brez	mirú! BALADE IN ROMANCE Haere svet Ljubice	A
želi v ljubezni slúžit′; . / . / stran 43 . /	brez	pokója to za tabo vódi mi pogléde, misli in	A
Radi dali bodo Turki zanjo naše vam rojake.	Brez	otrok moj zakon bodi, brez veselja leta stare	A
naše vam rojake. Brez otrok moj zakon bodi,	brez	veselja leta stare! ako šla bom préd k poroki	A
mati! Le z njim, le z njim je sveti raj, pekel	brez	njega, mati! Ugasni luč mi vekoméj!	A
Me groba noč in strah obdéj!	Brez	njega sreče zame ni tu, ne únstran jame!” Obup	A
okrog kolesa, temnó pri luni vidi se, trop jasen	brez	telesa. “Aló, pošasti! z mano zdaj, mi plésat	A
zletela, ko de bi lahké peretnice imela, bila bi	brez	trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj de	A
viharjov ne, nič več se na zvezdo ne ozre. Naprej	brez	miru svoj čoln drvi; al ták za pevkami ribič	A
Zgubljen je, vtopljen, se bojim; kdor ljubi	brez	upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim!	A
neumni slepec vesele bral si dneve, in sončno	brez	oblakov sem bral ljubezni srečo. Solzé so meni	A
pišeta na svéti nikomur niso v grlo priletele;	brez	truda večno se ne da živeti. Besede zrášene	A
. / . / stran 97 . / ki peče noč in dan me	brez	hladila, ki ni dobiti ji nikjer zdravila. Ne	A
zazóril. Modrost, pravičnost, učenost, device	brez	dot žalváti videl sem samice. Sem videl, de	A
ran, ki so se komej zacelile, dokler, de smo	brez	dna polníli sode; ′zučé nas v starjih letih	A
kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje	brez	dnarja.” Le začniva pri Homeri, prosil reva	A
gotove, kupovájte si gradove, v njih živite	brez	trpljénja! Koder se nebo razpenja, grad je pevca	A
trpljénja! Koder se nebo razpenja, grad je pevca	brez	vratarja, v njem zlatnina čista zarja, srebrnina	A
zarja, srebrnina rosa trave, s tem posestvam	brez	težave on živi, umrje brez dnarja. ZABAVLJIVI	A
s tem posestvam brez težave on živi, umrje	brez	dnarja. ZABAVLJIVI NAPISI Predgovor in zagovor	A
on vprega Pégaza v galejo. Čebelice pesmam	brez	s in c “Brez cetov teče vir mu Hipokrene, in	A
Pégaza v galejo. Čebelice pesmam brez s in c “	Brez	cetov teče vir mu Hipokrene, in esov v pesmah	A
Zatorej nimajo nobene cene, zato so pesmi tiste	brez	soli.” Čebelice pevcam letnih časov Kdor govorit	A
ljubim. Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me	brez	spanja, ve že svítla zarja, dneva porodnica	A
dalje me za nos vodila; ne bom pel vajne hvale	brez	plačila do konca dni, ko siromak Petrarka.	A
še ni deklet ljubila, kadil ne bom več vaju	brez	preudarka. Obéti vajni so le prazne šale; sit	A
zarje ne zamúda, v grmovji slavček poje spet	brez	truda, veselje preleti naturo célo. O vem, de	A
mi je, de v svetem raji bila sva srečna tam	brez	zapopadka: bila je preč življenja doba kratka	A
Vsi čudeži noči so razodeti, storí svetíla moč	brez	té, ki pali, de luna jih ko sonce ne razžali	A
tvoja mati! in ki jih pel do zadnjega bo dneva.	Brez	té moči, ko lune žarki zlati, se v njih le tvoja	A
nogé ravnale po rok, ust in oči so se izglédi.	Brez	upanja ljubezni v svoji zmoti, ki se mi pogasiti	A
pred očmi je v nartemnejšem kóti pogled ta,	brez	miru naprej me žene v obupa brezne po brezkončni	A
gnus, nadlog in stisk nemalo, globoko brezno	brez	vse rešne póti. Hrast, ki vihar na tla ga zimski	A
jedila, bratje! hranim, branili smo se dolgo	brez	podpore, kdor hoče se podati, mu ne branim;	A
pripodil. Se možu zdi, de gre le v smrt krvavo,	brez	de bi vero, brate osvobodil. ‒ List pride, kak	A
Črtomir! je vzet′ orožje. In šel je boj bojvat	brez	upa zmage, in skazal se je korenine prave, kjer	A
ljudi vse za nebesa, kjer glor′ja njega sije	brez	oblaka, oko ni vid′lo, slišale ušesa veselja	A
de sklenete se enkrat najni póti, ljubezen	brez	ločitve de zazóri po smrti nama tam v nebeškem	A
nekoč bi, kot bleščica pepelnica, že	brez	diha, dimna, tiha, srečna se vrnila vanje	A
stara ribiča, na jezero sta pokazala in	brez	besed povedala, da na gladini kače so,	A
najbólje bo, kar peti mi je dáno, vse,	brez	svéta vólje. I.	A
svobódi hrepeníš; pévalo krasnó bi rádo pa	brez	úpa le želíš. Vzéta tébi vže so kríla --	A
-- --	Brez	gozda kaj je vse vesélje, življenje gozdno	A
kaj je vse vesélje, življenje gozdno kaj	brez	nàs. VSI	A
VSI	Brez	gozda kaj je vse vesélje, življenje gozdno	A
kaj je vse vesélje, življenje gozdno kaj	brez	nàs. I. ZVÉNELI CVET	A
-- Nič več ne ljubim	brez	presódka, kot znal sem še nekdánje dní -	A
adost iz njih in sreča mlada klíje. Udarec	brez	uspeha vsak me bíje Dokler so iskre upanja	A
družbi ga veséli, naj beží! Ko pri vínu	brez	skrbí bi péli naj beží! Ali 'z duše	A
beží h človeku drugemu; od téga naprej, in	brez	mirú po zemlji béga. OD DOMA	A
migljate, ko v sanjàh z menój igráte:	brez	glasú v nebó strmím!--	A
Drví se krog mene veselo hruménje, zmedèn,	brez	beséde strmím ... In vendar je lepo to glasno	A
ko pri mrzli peči kíma; póje žalosten,	brez	vína, slavnih míslij torej níma. Revež	A
škapulír, v rokàh brevír, na licih mír,	brez	bráde in brez brk. In pógled zatemní mi	A
rokàh brevír, na licih mír, brez bráde in	brez	brk. In pógled zatemní mi, in srce trepetá	A
škapulír, v rokàh brevír, na lícih mir,	brez	brade in brez brk ... Oh, ko tako vas gledam	A
rokàh brevír, na lícih mir, brez brade in	brez	brk ... Oh, ko tako vas gledam srcé mi govorí	A
maraš zame, če neznan ti jad je moj pa	brez	mene bodi srečna, bolj kot bila bi z menój	A
Kaj za tó, če jedno srce mrje kaj za tó!	Brez	srcá je več ljudij na svetu brez srcá si	A
za tó! Brez srcá je več ljudij na svetu	brez	srcá si ti, deklè krasnó. DROBEN LISTEK	A
mrtve cvetke sklonijo glavíce ... Oj takó pač	brez	ljubezni tvoje tožno bilo bi življenje moje	A
Drví se krog mene življenja vihár kot kip,	brez	strastí stojím v njem; kaj strast in veselje	A
kaj strast in veselje in žalost mi mar!	Brez	srca v vrvénje to zrèm. V trenotku nenadnem	A
in srce želi za tebój. Več miren kot kip	brez	strastí ne stojim sebój me odvèl je vihár	A
vihár ... Pa naj se li rešim, naj se pogubím -	brez	tebe, brez tebe nikdár. DAVI SE JE ODPELJALA	A
se li rešim, naj se pogubím - brez tebe,	brez	tebe nikdár. DAVI SE JE ODPELJALA	A
O, ČAS O čas, ko v temno večnost	brez	mirú hitiš - bojim se te. Razdíraš upe, ko	A
v pogledu tvojem zrèm - potém pa lahko	brez	solzá in miren - umrjèm. OJ VZBUDI	A
tudi tí me več ne ljubiš spet sem sam,	brez	upa sam. Prav imaš, mladenka mila, da	A
z mano bi igràl - v temno bi pogubo	brez	rešitve pal. TRUDNO ŽE OK� JE MOJE	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani