Zato, mladost! po tvoji temni zarji srcé zdihválo bo mi, Bog te obvarji!
Glosa “Slep je, kdor se s petjam vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.” Le začniva pri Homeri, prosil reva dni je stare; mraz Ovidja v Pontu tare; drugih pevcov zgodbe beri: nam spričuje Alighieri, káko sreča pevce udarja; nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Kihota, kákošne Parnasa pota ‒ slep je, kdor se s petjam vkvarja. Káj Petrarkov, káj nam Tasov treba pevcov je prijetnih? slišim od butic neukretnih prašat′ zdanjih, prednjih časov.