Je v šestnajstem, mislim, léti se možiti še prekmalo; de te ljúbit′ ni prezgodej, tvoji mi poglédi právjo. V pravdah ne želí pero ti, al srcé, le zate vžgano, ti želi v ljubezni slúžit′; brez pokója to za tabo vódi mi pogléde, misli in nogé z močjo neznano, koder hodiš, cvet lepote, žlahtna roža; dekle drago!”
Turjaška Rozamunda Hrast stoji v turjaškem dvóri, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamnitni mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače.