Kot nežna sapa se med žito spleta, nemirno med nogami tanko krilce mi opleta. Korak obstane, kot struna sva napeta pogled se ujame, obstaneva objeta ‒ kot veter bi si hotel sape naloviti, kot val bi moral nekaj še vode popiti. Na vratu čutim dih, med prsmi teče pot, tvoj glas globok in tih, zazebe me povsod.