Prav v tistem trenutku hotela sprejeti in s tistim živeti, če sem ali ne, zdaj vidim, da morala to bi verjeti, kar mi govorilo je, v strahu, srce in te kar objeti in te poljubiti, kot, kadar se smrti ljubezen zave, prisluhniti zadnjim živečim besedam, dokler še želele iz ust so za me.
Le v meni na novo so vzklile spet misli, a čutim, da vsaka od njih je odveč, ker zdajšnji pogled tvoj ni zame več isti, še je topel, prijazen, a ni več čuteč!
RAZUM SELIVK Res, dolgo tvoje misli, so z mojimi letele složno, skupaj v gostih jatah, od prhutanja, puhasti sledovi, ležali so povsod po mehkih tratah.