Zaplenjeno pismo s fronte Ne bom vsegà vam pisal, ker ne smem, ne smem in časa ni, preveč je klanja; po trideset umre jih dan za dnem brez križev, krst, molitev in jokanja. A mi, kar nas je živih še ostalo, smo kakor norci, brez srca, ki jim življenje je le dvoje dalo: hudičev strah in upanje brez dna. Zakaj se koljemo, zakaj trpimo, o tem pri nas nikdar ne govorimo.