XXXIII Dopisi mi pošiljajo se gosti, nevoljni, da med mojimi soneti najslabši tebi merjen je, deveti, ker v srce nisem prav te znal zabosti. Velé mi, če imam kaj mozga v kosti, da mi od konca delo je začeti, svoj prožni lok še enkrat mi napeti, klečéplaz, v te, da bode ti zadosti! Ko vse naštel bi, kar jih vem, historije: kák »narodni molítvar« trdovratni v katoliškem je društvu, kakšen v zboru je, kák v »klubu« on in v družbi je privatni in kákovšen v čitalničnem prostoru je: »zaprl bi sapo« zgagi tej zagatni!